ISTAMBUL

Iz Struge do Istambula obstaja direktna avtobusna linija. Med mesecem in metropolo je nekaj več kot 1200 kilometrov in pot traja dvajset ur. Na Balkanu se še potuje z avtobusom, saj je bil poln v obe smeri. v Istambulu sem preživela pet dni.

Nastanjene smo bile v četrti Sultanahmed, v bližini Modre mošeje, Haghia Sofije in palače Topkapi. Sultanahmed je povsem turistična četr, stavbe so ali hoteli ali trgovine. V turizmu delajo samo moški, edine ženske na katere sem tu naletela so bile turistke in prodajalci in hotelski uslužbenci v turistih vidijo dvoje: ali priložnost za zaslužek, ali sredstvo za pobeg iz države in nič od tega ne ustreza mojim željam. Prodajalci so zelo agresivni. V svojo trgovino ali restavracijo so nas poskušali privabiti na nagnusne in odbijajoče načine. Vsak dan smo hodile po isti poti, mimo istih restavracij in vsak dan so nas vabili, naj si ogledamo jedilne liste, ali smo lačne … za nami so vpili če se približuje Miss universe 2007. Če smo se že odločile, da si pogledamo kako trgovinico, so z nasmeškom na obrazu hvalili nas in svoje zelo drago blago. Na eni od ulic me je nek domačin zvlekel v trgovino svojega prijatelja (domnevam) in mi hotel drago prodati kič. Ko sem rekla, da nimam denarja, je rekel, da me bo prodajalec pospremil do bankomata in mu bom plačala tam. Obupno. Ko sem se že odločila, da nekaj kupim, malo barantam in zbijem ceno za nekajkrat, pa prodajalec dobi idejo, da je cena prenizka in hoče še poljub. Zelo zanimiv je bil odziv enega od prodajalcev na Bazarju, ko smo rekle, da nimamo denarja. Rekel je: “Kaj pa potem delate tu, pojdite domov”. Naporno in nadležno. Na srečo smo našle čajnico v bližini hostla, v katero zahajajo le domačini in je bil čaj v primerjavi z ostalimi restavracijami in gostilnami poceni. Moški, ki so bili redni gostje, so bili tako pretreseni nad situacijo, da so štiri punce in to turistke vdrle v njihov prostor, da so nas pustili pri miru in mislim, da proti koncu celo sprejeli. Čajnica je bila odraz odnosov moški – ženske v Turčiji, imela je le moški WC.

TURČIJA

Pretekli teden smo se jaz, Anna , Eva in Sipe (finka, ki se ji bo kmalu iztekla praksa, ki jo opravlja v Atenah) obiskale Istambul, mesto križanja vzhoda in zahoda, zgodovinsko centra Rimskega imperija, Bizantinskega in otomanskega cesarstva, danes mesta turističnih atrakcij, mesta ljudi mnogih kultur, mesta brez zlahka določljive kulture.

 

 

TURČIJA

V Prvi svetovni vojni je bil Sultanat na strani centralnih sil skupaj z Avstro-Ogrsko in Nemčijo, torej na strani poraženk. Konec vojne so ozemlje Otomanskega imperija pred razdelitvijo med Grke in Bolgare rešile Willsonove točke (1918). 1923 je iz Otomanskega imperija nastala Turčija. Za ustanovitelja velja Mustafa Kemal – Ataturk, ki se je na položaj prvega predsednika prebil iz vojaških vrst, kot heroj. Ataturk je začel z modernizacijo turčije in začel uvejati demokratične reforme – politične, zakonske, socialne, znane kot Ataturkove reforme. Glavna poanta teh reform, ki se največkrat izpostavlja, je ločitev vere od države. Uvedel je avtoritarno državo in pravila obnašanja – Šaria (vodič za življenje in ravnanje: Koran + suna) je poskušala nadomestiti represivna oblast z nasiljem. Turčija je torej dobila vojaško oblast (hunta) in brez te hunte bi verjetno v kratkem času postala islamsko fundamentalistična država, kar morda velja tudi za današnje dni. vojska je prevzela oblast v nemirih 1960, 1971, 1980 Ataturk je bil predsednik 15 let do 1938, ko je umrl. Turčija je začela razvijati večstrankarski sistem. Leta 1959 zaprosila za članstvo v EU. Pristopna pogajanja so se začela tretjega oktobra 2005, vendar se pojavaljajo problemi kot so Ciper, ki so ga vojaško okupirali 1974, genocidi – v 20. stoletju je bilo pobitih 1′5 milijonov Armencev in ocenjenih 2 milijona Grkov v mali Aziji, poboji in preganjanja Kurdov – nespoštovanje človekovih pravic.

Turški državljani so danes daleč največja skupina državljanov iz tretjih držav v EU in nezaželjenost Turčije, kot članice EU s strani državljanov EU je precej ogromna.

Nekaj stataistike: Turčija ima nekaj več kot sedemdeset miljonov prebivalcev, raven migracije v Turčijo je 0%, v letu 2006 je zabeleženo 16.5 rojstev/1000 prebivalcev in 6 smrti/ 1000 prebivalcev. V Turčiji je 49 političnih strank.