ZMEDA

Predajam se agoniji pisanja diplomske naloge. Kje je problem, znam natančno opisati. Problem sem znala tudi pri prejšnjem poskusu natančno opisati, vendar mi to ne pomaga kaj dosti. Preveč podatkov, ki so sicer lahko zanimivi, vendar nekako jim ne zaupam povsem. Pišem o decentralizaciji v Makedoniji in poročila o poteku so nastala ali s strani makedonskih analistov, kar po mojih dosedanjih izkušnjah precej zbije njihovo vrednost, ali pa skozi oči mednarodnih opazovalcev in analistov, ki pa tudi vidijo situacijo s svoje perspektive in se čudijo, kako da ima družba s skoraj 40 % brezposelnostjo probleme z uvajanjem demokracije. Ta poročila so na primer tisočstranska bluzenja o implementaciji evropskih standardov in sami dokumenti, ki so že po naravi suhoparne narave.  Proizvedli so Ohridski sporazum, ki je neka varjanta Daytonskega, ki je popolnoma razparceliral Bosno. In po izkušnjah se Dayton z delitvijo Bosne na kantone ne obnese najbolje. Ko pa bi rabila podatke o gospodarski rasti za daljše obdobje ali podatke za Socialistično Republiko Makedonijo, pa tega na medmrežju ne najdem.

Prepričana, da so za vso katastrofo in brezposelnost krivi mednarodna skupnost in notranji etnični problemi, najdem članek, ki govori, kak Makedonija nima problemov in je vštevši sivo ekonomijo na ravni Češke republike. In tip, ki je članek napisal, naj bi bil svetovalec Makedonske vlade. Napisal je tudi neka bluzenja o narcisizmu, maligni zaljubljenosti samega vase, zlorabah med partnerji…

Na srečo je popoldanski počitek – spanje po kosilu odpravilo tresenje in jezo.

VELEŠTE

Danes je ura makedonščine potekala malo drugače, ne ravno po knjigi. Z Nikolo sva se pogovarjala o marsičem. Med drugim mi je razložil, kako je potekala. Albanci se v jugoslovanski sistem niso ravno najbolje integrirali. Del krivde vsekakor leži na samih Jugoslovanih, ki jim integracije niso ravno vsilili in jim postlali z perjanicami, del pa tudi na albanski kulturi, ki ima v svoji identiteti še vedno ostanke plemenske ureditve, sodelovanja in solidarnosti le z sebi podobnimi. Albanci so torej šli z trebuhom za kruhom v Zahodne dežele in tam pridno in častno delali ter domov pošiljali denar za preživetje družine. V drugi generaciji in vseh naslednjih se je začela pojavljati korupcija, trgovanje z mamili, prostitucija in posledično veliko več denarja. Slovanski živelj, ki je ostal v Makedoniji ni imel toliko denarja. Pravzaprav so imeli po razpadu Jugoslavije velike finančne težave. Začeli so prodajati zemljišča, ki so jih kupovali Albanci, ki so imeli denar. Če je Makedonec diskriminiral Albanca in bi za ceno 5000 mark njivo prodal drugemu Makedoncu kot Albancu, je Albanec ponudil 50.000 Mark. In cena je zmagala. Na ta način je največja vas v občini Struga, ki ima čisto slovansko ime Velište postala večinsko Albansko naselje. Ljudje so krvavo potrebovali denar in oblasti so zaradi krize dopustile priseljevanje Albancev in konsenzualno dopuščale njihovo davčno nedisciplino. Na začetku zaradi večinskih interesov in priliva denarja, kasneje pa je albanska etnična skupnost enostavno postala premočna in po povečanju občine, kar je bilo posledica Ohridskega sporazuma, celo prevzela oblast. Albanski župan zaradi podpore volivcev, ki je po razširitve meja občine večinoma albansko na področju davčne nediscipline, njihovih črnih gradenj in na določeni ravni nepristajanja na sistem nacionalne države nič ne ukrene. Krog je zaključen.

Drug pogovor je potekal na temo družinskega nasilja. Potrdil je moje opažanje velike razširjenosti družinskega nasilja. Popravil me je, da makedonska družba ni patiarhalna ampak kvazipatriarhalna. Ženske imajo po zakonu enake pravice kot moški. Po njegovem je problem v kvazikulturi, ko ženska dopušča nasilje dokler ji trpinčenje ne preraste in se možu za dvajset let trpljenja maščuje z sekiro v glavo. Jaz bi dodala še idejo, da zaradi visoke nezaposlenosti in posledično še večje odvisnosti žensk od moških. Žženska zaradi nerazvite zavesti in družbene nesprejemljivosti ločitve o možnosti za samostojno življenje, v taki situaciji enostavno ne vidi rešitve. Tudi brez otrok je stanje za žensko brezizhodno.

Albanci

Mnogi albanci zahtevajo po določitvi končnega statusa Kosova ponovno obravnavo Albanskega vprašanja na južnem Balkanu. Pokojni predsednik Kosova je o potencialnem suverenem statusu Kosova rekel, da je suverenost kompromis med pridružitvijo teritorija Albaniji in določeni ravni avtonomije v okviru Srbije. Vsekakor si prebivalstvo Kosova zasluži vedeti, kakšen bo njihov prihodni status. (Večina opazovalcev predvideva nekakšno obliko pogojne suverenosti). Primer Kosova je treba reševati v kontekstu. Vodilni albanski politiki v Makedoniji so zahtevali delitev države, podobno kot so hrvatje zahtevali ponovno obravnavanje Daytonskega sporazuma in razglasitev suverenosti hrvaške entitete, ki živi na ozemlju Bosne. Ali iredentistične ideje šešljeve Srbske Radikalne Stranke. Govoriti o albancih, kot o pripadnikih določenega teritorija je pomanjkljivo, ker kot etnična skupina niso vezani na teritorij, kar možnosti za rešitevanje Balkanskega problema še dodatno oteži, ker ni izključne pripadnosti določenemu teritoriju, ki se navezuje na več ali manj homogeno kulturo, ampak albanska etnija šibi homogenost in ne živi v skladu z uveljavljenim zahodnem sistemom nacionalne države.

V makedoniji je obstajala sestrska organizacija KLA (Kosovo liberation army – albanska teroristična skupina), imenovana NLA (national liberation army – ki jo prav tako sestavljajo etnično albanci, ki se bore za svojo stvar, Veliko Albanijo). NLA je vodil nekdanji voditelj KLA Ali Ahmeti in je po koncu nemirov na Kosovu delala nemire v Makedoniji, jo v letu 2001 spravila na rob državljanske vojne. NLA je imela podporo Amerike, ki pa je v zadnjih letih prezaposlena z reševanjem Iraškega problema, da bi rešila zmedo, ki jo je pomagala ustvariti.

Da je družbena organiziranost in predstava o tem, kako naj bi družba bila organizirana drugačna od meni do sedaj poznane situacije nacionalne države, kot jo poznam iz zahodne Evrope, kaže tudi Ohridski mirovni sporazum, ki je razrešil konflikt 2001 in je omogočil neoviran obstoj in razvoj albanske (plemenske) skupnosti. Povečal je vključenost etničnih albancev v vladnih institucijah, policiji in vojski, Albanščina je postala uradni jezik in uvedli so model decentralizacije. Upravljanje družbe, (razdeljevanje finančnih sredstev in oblikovanje politik) je skoraj povsem na ravni občin. In župan, kot vrhovni poglavar plemenske skupnosti etničnih albancev v Strugi, določi kam bo šel denar. Ob tem bi opozorila na omejenost virov in dejstvo, da je Makedonija relativno revna država in je kapitalizem povzročil razslojevanje, in korupcijo v smislu tajkunov (pošasti tranzicije). Popoulacija Makedonije je dva milijona, od tega se okoli 26 % prebivalstva šteje za pripadnike albanske etnije. Vodja ima moč nad delovanjem celotne skupnosti. V primeru vojne bodo vsi pripadniki stopili skupaj in delovali enotno. V primeru miru so pripadniki albanske etnije priviligirani pred ostalimi. Punca, ki študira ekonomijo in me etnično Makedonka je izrazila željo, da bi postala profesorica. A takoj dodala, da so možnosti zelo majhne, ker je dekan albanec in po krvnem ključu deli štipendije in službe! Če po ulicah srečam albanske zastave in na kavi poslušam fante, ki govorijo albansko, grem vplačat kredit za telefon in ugotovim, da stranke govorijo albanščino… In pomislim, da se je struktura prebivalstva bistveno spremenila v času po 1999… in da se makedonci a lastni državi manjšina v določenih samoupravnih enotah … sistem decentralizacije vsiljen s strani mednarodne skupnosti, ki je oslabil centralno oblast, priključitev zahodne Makedonije Kosovu ali še bolje albanizacija celotne Makedonije, ideja Velike albanije, Balkana… visoka nataliteta albanskega prebivalstve… ja groza me je albanske zastave in mojih paranoidnih misli o pomenu albanske zastave v drugih državah. In glede na današnje razmire se mi zdijo prijemi Enverja Hoxhe – fanatika edini, ki so imeli možnost  obvladovanja gremlinov in omejevanja njihove invazije na ostali svet.

Dan zastave

28.11 je dan albanske zastave. tega dne je albanska zastava plapolala po mnogih ex Jugoslovanskih mestih, tudi v Strugi.

Kosovo ima 90% albansko prebivalstvo in je nekdanja provinca Srbije – srbi albancev ne marajo, ker jim kradejo teritorij. Nori Albanci pa so si drznili razobešat svoje zastave na teritoriju Srbije. Srbija je očitno zelo zelo šibka, da je pustila tak dogodek nekaznovan.

Struga je skozi proces decentralizacije Makedonije postala občina z večinsko albanskim prebivalstvom, ima albanskega župana, ki ob silno šibki centralni oblasti drži večino niti v svojih rokah. Večina finančnih sredstev se razporeja s strani občine oz. župana, ki je del albanske plemenske skupnosti, ki deluje po principu vse v družini in za pleme – albansko plemensko skupnost v Strugi. Albansko zastavo vidim pogosto. Prodajajo jih na ulici kot spominke, na sobotnem bazarju ni vrag, da nekdo ne okranclja ali svojega štanta ali pa avtomobila z črnim orlom na rdeči podlagi. Na porokah, poročnih sprevodih in slavju tudi pogosto izstopajo albanski simboli. Začenjam se spraševati, v čem je smisel simbolov nekega teritorija, če se ljudje identificirajo z simboli druge države. Kakšno zavest in identiteto imajo Makedonci, da toliko popuščajo albancem. Ali ti ljudje čutijo kakršnokoli lojalnost do države, kulture in simbolov države, v kateri živijo. Albanci so kot človeška bitja zaščiteni z deklaracijami, konvencijami, resolucijami in ostalimi mednarodnimi jamranjem kako urediti svet, da bomo vsi srečni in veseli živeli v miru, prijateljstvu, prosperiteti. Kosovski albanci ne želijo postati del Albanije, ker bi jih le ta disciplinirala, postali bi odvisni od Tirane. V trenutnem stanju pa uživajo zastonjsko varnost Združenih Narodov in žrejo energijo mednarodni skupnosti. Posameznik je upravičenec človekovih pravic, vendar bi morala mednarodna skupnost v zameno za to pravico terjati tudi dolžnosti.

BONDSTEEL

KOSOVO – Severno mejo proti Srbiji so nadzorovali rusi, južno precej gorato mejo pa američani, ki so si tam postavili veliko oporišče Bondsteel.

Zasledila sem dve zgodbici zakaj so se ZDA odločile za tako veliko naložbo v nekaj tako … ?strateškega?

1. Tu naj bi potekal naftovod

2. Na območju naj bi se nahajala bogata nahajališča urana.

O oporišču je bivalo 4000 vojakov. Biti vojak v neki tuji deželi brez prijateljev in romantike ni lahko. Nasvet za olajšanje težav se nahaja na dnu strani.

GRADNJA CESTE

Še vedno sem brez telefona, a počasi dobivam občutek, da je to bolj problem za druge ljudi kot zame. Včeraj zvečer sem preko telefona v pisarni poklicala Nestorja, ki mi je povedal, da imam ob desetih zmenek z Nado. Predstavila naj bi me učiteljem na osnovni šoli, na kateri naj bi z mulci razvijala ekološko zavest. Plan se ni iztekel po njenih pričakovanjih, ker sem bila za enajsto uro s Patricio zmenjena, da me predstavi Vladislavu Zupanu, ki je svetovalec za lokalni razvoj in projektni menedžment na občini Struga. Spoznavanje učiteljev in ostalega osebja osnovne šole je prestavljeno na jutri na nečloveško uro 8.50 zjutraj.

Zupan je na prvi vtis prijeten in razgledan. V Strugi je reka Crn Drim, katere tok so pred leti spremenili, zdaj pa jo mislijo vrniti v staro rečno strugo. S spreminjanjem rečnega toka je povezana tudi sprememba cestne infrastrukture. Nova cesta naj bi potekala ob obali jezera, kjer je trenutno sprehajalna steza. Problem je, ker javnost ne ve, kakšni so načrti za prostorsko ureditev. Ekološke organizacije pripravljajo kampanje proti gradnji obalne ceste, ki bi bila potrebna za spremembo rečne struge. Načrt uporabe ceste je čuden. Cesta naj bi bila v poletnih mesecih zaprta za promet, tako da promet ne bi motil turistov. Med prebivalstvom so ekološke organizacije naredile anketo o poznavanju in mnenju o projektu. Osemdeset procentov ljudi za projekt ni še niti slišalo, od dvajsetih procentov, ki so za projekt slišali, pa gradnjo ceste podpirata le dva odstotka. Zakaj je tako? Župan se gre zaprto politiko in ne sodeluje z ljudstvom. Ljudstvo misli, da tako ali tako ne more nič narediti in občine ne dojema kot ustanove, ki bi bila tam za njih. Občina sprejema odločitve brez konsenza z občani. Konsenz je nemogoče doseči tudi v občinskem svetu, ki se deli po strankarskih linijah. Tudi ko v svetu pridejo do odločitve, so občani razdeljeni. Struga ima etnično Albansko večino in albanskega župana, tako da so vse odločitve, po mnenju makedonskega prebivalstva, vsiljene z strani albanskega na škodo makedonskega prebivalstva.

Ker je župan trenutno v Združenih državah, smo se pogovarjali, kako bi se dalo prepričati župana, da je za projekt ceste potrebno najti drugo rešitev. Rešitev bi bila morda županova žena. Ta vsak dan teče po obalni potki in če bi ona namignila možu, da ji bo cesta uničila kvaliteto športanja, bi se ta morda zamislil.

GOVORICE IN LAHKOTNI POGOVORI

VRMO – DPMNE slovi kot “ultranacionalistična” makedonska revolucionarna stranka, ki je zmagala na volitvah za državni zbor četrtega julija letošnjega leta. Prejšnji teden jim je – mislim da – uspelo sestaviti koalicijo. V koaliciji je tradicionalno poleg makedonske tudi albanska stranka. VRMO se je odločila stopiti v koalicijo z albansko stranko, ki ni dobila največ glasov med albanskimi strankami na volitvah. Stranka, ki jih je dobila, je bila užaljena in malo grozila z kalašnikovanjem.

Evropska Unija je kar precej pritiskala na Makedonijo, da je ta sprejela decentraliziran politični sistem, v katerem imajo lokalne skupnosti precej pristojnosti. V Strugi pride to do izraza, ker imamo albanskega župana. Ta je po besedah Mikija, ki je študent prava v Skopju, tako ali tako nasprotje deloholika. Ko pa že kaj naredi, pa naredi v dobro albanske večine. V občinskem svetu, od kar imajo tega župana, še ni bil sprejet noben predlog makedonskih svetnikov.

Albanska etnična manjšina je postala večina na način, ki je v nasprotju z evropskimi predpisi o spreminjanju meja lokalnih skupnosti. Rezultati so rekli da se Struga ne širi (po besedah Mojce so na referendumu glasovali tudi mladoletni – in to večkrat), Albanci pa so s kalašniki rekli, da se. Struga je razširila svoje meje.

Ameriška vojska, ki je branila mejo Kosovo – Makedonija je, po pripovedovanju Boškota, zviška igrala šah in vodila igro. Albanska stran – zdaj, Makedonska vojska – stop. Leta 2001 je bila Makedonija na robu državljanske vojne. Upor so zakuhali pripadniki nekakšne albanske tujske legije, ki jo albanska mafija pošilja okoli in so bili netenja uporov vajeni iz primera kosovske krize 1999. Američani, ki so branili mejo Kosovo – Makedonija so se težavam z KLA (Kosovo Liberation Army) izognili, zamižali, zakopali glavo v pesek, si onesposobili tudi vse ostale čute. Albanci so zavzeli področja Tetovo, Lipkovo in Arancinovo, vsa tri so blizu meje.

Boško kot član “ultranacionalistične” stranke, ki je naperjena proti albancem, straši z možnostjo državljanske vojne, po določitvi končnega statusa Kosova, ki je trenutno protektorat Združenih Narodov.

Politika v Makedonije je po besedah velike večine ljudi s katerimi sem se pogovarjala (soseda, Danijel, Nestor, Miki), namenjena predvsem polnjenju žepov politikov samih. Z visoko stopnjo brezposelnosti ljudstvo držijo v šahu (Daniel pravi). Če se boš upiral, boš pristal med 40% brezposelnimi. Dvajset procentov brezposelnih sicer dela na črno, a z njimi bo problem – ki ga bodo morali verjetno reševati ob kruhu in vodi – ko se bodo upokojili.