EVA

Kar precej sem zanemarila objavljanje v blog. Kot izgovor bom tokrat uporabila pisanje diplome. Zadnja dva tedna se mi je v Strugi kljub pretiranem visenju za monitorjem kar precej dogajalo.

Za petega marca je bilo napovedano, da pride nova prostovoljka, ki bo moja sostanovalka še mesec dni, kolikor časa mi še preostaja do izteka projekta. Eva, s katerem sem v dobrem in slabem delila stanovanje in se ji je projekt iztekel konec februarja naj bi se preselila v moje prvo stanovanje, ki je kar blizu sedanjega.

Evin projekt je trajal le šest mesecev in v tem času se še ni naužila Struge. Ponudili so ji možnost, da ostane še šest tednov – organizacija plača stanovanje, za ostale stroške pa skrbi sama. Varianta se je odprla, ker se je ravno v tem času preko novega programa Mladi v akciji, ki omogoča tudi kratkotrajno prostovoljstvo, v Strugo vrnila Sini. Sini prihaja iz Finske in je pred malo več kot letom dni devet mesecev kot prostovoljka delala v tukajšnjem centru za duševno prizadete otroke. Odlično se je vključila in se precej navezala na otroke. Ko se ji je projekt končal, krožijo govorice, da se je zaposlila v vojski. V Strugo pa se je vrnila četrtega marca.

Torej, nova prostovoljka naj bi prišla petega in Eva je pridno opustošila sobo, pobrala vse fotografije in slike iz sten, spakirala vse svoje premoženje. Ko je fante iz organizacije poklicala za pomoč pri selitvi, skupaj ugotovijo, da pravzaprav nova prostovoljka ne pride petega, ampak petnajstega!

Eva je ostala z mano še deset dni. Prejšnji teden je dobila tudi obiske – preverit jo je prišla mama in mamin fant Karl. Oče je umrl pri smučanju, ko je bilo Evi osem let. Eva ima eno sestro in življenje je šlo dalje. Precej posesivna mati je sama vzgajala dve punci. Eva je odličnjakinja in dokaj narcistična oseba – misli, da je ona sama najbolje, kar je doletelo svet. Perspektiva sama niti ni tako faljena in njen sistem mišljenja olajša življenje. Prepričana je, da smo ženske boljše in lepše kot moški in imamo podarjene bolj graciozne lastnosti in zmožnosti. Imamo lepše telo, bolj mehko, večje sposobnosti empatije in čustvovanja in nenavsezadnje – moški ne morajo roditi otrok.

Da nadaljujem: prišla sta mati in Karl. In kaj se zgodi – sredi tedna Evi umre dedek in jaz sem pred vso situacijo pobegnila v Ohrid na kavo. Danes sta mama in Karl zapustila Strugo, jutri bosta prispela v Salzburg, v ponedeljek pa je pogreb. Eva je ostala tu.

 

Struga je očitno raj za zgubljene punce. Mojca, ki se ji je projekt končal decembra, je še vedno tu, Eva tudi in Sini se je vrnila. Tudi jaz sem nameravala še malo ostati je ta načrt povozil plan Sicilija, o katerem bom verjetno kaj napisala kasneje.

HIŠNI RED IN ZABAVA

Z Evo sva se zmenili o skupni uporabi, skupnem nakupovanju in prehranjevanju. Dogovor je začel delovati v soboto, ko sva se sprehodili po bazarju in nakupovali. Bazar v Strugi je precej velik, ponudba je pestra in nakupovalcev veliko. Posebno poln je ob sobotah, ko mesto preplavijo prebivalci bljižnjih vasi in turisti. Prostora za stojnice pod pokritim delom ni dovolj tako, da se trguje tudi na bljižnjih ulicah. Kupiti se da skoraj vse, od mišelovk, ki sva jo kupili za rojstnodnevno darilo za Mikija, do kokoši, kozmetike, ključavnic, zelišč, posode, izpušnih cevi, orodja … in seveda sadja, zelenjave, jajc, medu, rib …

Po napornem nakupovanju sva skuhali kosilo. Eva nima pretiranih izkušenj z pripravljanjem hrane, v dogovor pa spada tudi skupno kuhanje in prehranjevanje. Bilo je zabavno preiskušati vse nove pripomočke za kuhanje, ki sva jih nakupili – razpadajoči lupilec krompirja, naprava za stiskanje česna, ki se težko sestavi in jo je bilo potrebno malo ukriviti. Rezultat pa je bilo kosilo, ki je sijalo od zdravja in sostanovalka, ki se je odločila, da ji je kuhanje všeč.
ZABAVA

prostovoljke

jaz, Eva, Jovan, Miško in Igor

Eva, Miško in jaz

Miško je mentor vseh petih prostovoljk. Vsak teden ima z vsako od nas evalvacijski sestanek, ki se začne z vprašanjem kako si. Njegova angleščina je “taka – taka” in včasih mu je težko razložiti probleme, tako da jih razume. Ima pa res veliko srce.

SOSEDNJA HIŠA

Makedonija se kopa v soncu. Od kar sem tu je sončno, jezero pa zelo primerno za kopanje. Priporočljivost preživljanja popoldnevov na soncu ne obstaja. Že cel teden – od pedalinčkanja naprej – se izogibam soncu. Včeraj sem si privoščila dopoldansko plavanje, a se je koža začela upirati, kar je pokazala z novo rundo mehurčkov. Najbolj varno je preživljati čas v pisarni, ki je v kletnih prostorih stanovanjske hiše v bližini centra mesta.

Hiša je ogromna in je last makedonske družine (ne albanske). Stoji ob eni bolj živih cest v Strugi blizu bazarja. Na strani, ki gleda na cesto, sta v pritličju dve trgovinici: trgovina z pohištvom in veterinar. Družino sestavlja gospodarica, njen mož, dva sinova in babica za katero mislim. Pred vhodnimi vrati nam je gospodarica hiše postavila mizico s stolčki ter senčnik. Na mizici je pepelnik, ki ga nekdo redno prazni. Velikokrat nas povabi, da prisedemo in nam skuha kavo. Včasih nam postreže tudi z sladkim ali kakim sveže narejenim domačim pecivom in malinovcem. In potem klepeta(mo). Moja Makedonščina še ne obstaja in se trudim s srbohrvaščino. Prvi mesec, ko sem prišla, smo se pogovarjali v srbohrvaščini in takrat sem mislila, da je to tortura. Zdaj pa me mučijo z makedonščino in se mi zdi srbohrvaščina pravo crkljanje.

Sosedje so prejšnji teden odprli trgovino s pohištvom. Sobo, ki gleda na glavno ulico so počistili in pobelili stene. Po sobi v sami hiši in malo ven na pločnik imajo razstavljenih par stolov, majhnih mizic in omaric. Vprašam kako to, ko je vendar nasproti čez cesto že ena trgovina s pohištvom(ki je tudi obupno založena). Bomo videli kako bo. Ne vem koliko bojo zaslužili, saj je kupna moč prebivalcev nizka. Najbolj zanimivo pa je, da ni čutiti nobene živčnosti, vsiljivosti ali strahu glede uspešnosti trgovine.

Ko sem odhajala od doma sem mislila, da rabim domačo živalco. V isti hiši kot je pisarna, ima prostor najet tudi veterinar. Kmalu sem se spoprijateljila z njim in dvema morskima prašičkoma. Kar veliko jih crkljam, lahko jih odnesem tudi v pisarno. Malo neracionalno se mi zdi, da bi kupila živalco, ki po besedah veterinarja živi 14 let, ob tem, da bom jaz tu devet mesecev in imam doma mačka. Ampak zima zna biti dolga in jaz nekoliko nerazsodna. Pa še morska prašička bo imela mlade.

Uspelo mi je samostojno navezati stik z lokalnim prebivalstvom. Juhu! Zgodilo se je, ko sem čakala na neko paket, ki ga je ona od obiskovalk moje sostanovalke pozabila na avtobusu. Nasproti avtobusne postje stoji kiosk – potovalna agencija in ker sem malo zamujala, sem šla vprašat, če je avtobus že prispel. V kiosku je delalo dekle dvajsetih let in črnih las. Ime ji je Brenga in je albanske nacionalnosti. Avtobus je zamujal (2 uri) in časa, ki sem ga bila obsojena preživeti tam je bilo veliko. Punca sicer ni govorila ne angleško ne ex-jugoslovanske latovščine in občutek imam, da je malo mešala makedonščino in albanščino, ampak komunikacija je kar šla. Povedala mi je, da si je ravno pobarvala lase in da je opazila, da se zahodnjakinje ne ličimo ravno veliko. Njena sestra dela na policiji in je prišla v mojem “čakajoč avtobusa” na kavo k Brengi. Tudi mene je povabila, da se še kdaj oglasim in ji pomagam krajšati čas ob kavi.

MOJSTRI

Od kar smo v stanovanju, kar je manj kot mesec dni, smo gostili že kar nekaj žlahte in prijateljev velikih treh koordinacijske organizacije. Nestrokovna nepotistična praksa. Bolje je pač, da denar ostaja v krogu domačih. “Je živel en maček, ki bil je falot…”

Vodovodna popravila: tla v kopalnici so vedno mokra. To jim ne škoduje, ker so betonska, a so v dolgih letih svojega obstoja malce spremenila svoj položaj in ne dajejo občutka usklajenosti z horizontalo. Voda z banje, ki je edini vir vode v kopalnici, naj bi se izlivala v odtok pod banjo, ki je zamašen. S pomočjo gravitacije voda preteče pol kopalnice do drugega odtoka… Cevi tako ali tako puščajo.

Globoko sem se vdala v opazovanje bojlerja, ki ima dve cevi in ena od njih je puščala. Zavoljo kapljanja vode, ki se je v petek spremenilo v potoček smo prosili, naj pride nekdo zamenjat cev. Prideta dva vodovodarja (glavni je bil oče direktorja koordinacijske organizacije, ki je priložnostno za potrebe organizacije tudi taksist) in se lotila popravila. S svojim švicom sta zasmradila kopalnico do mere, da si nisem upala pogledati, kaj sta ustvarila, še pol ure po njunem odhodu. Ko sta bila že daleč, ugotovim, da sta pri menjanju zunanje cevi skoraj razstavila bojlar in pustila električne žice nezaščitene. Tuširanje je postalo igranje z življenjem. Bilo je popoldne in postala sem lačna. Ko si poskušam skuhat špagete ugotovim, da sta mojstra pri menjanju preproste cevi skurila električno napeljavo in štedilnik ne dela. V soboto sem ugotovila, da je z štedilnikom vse v redu, le na drug štekar ga moram priključiti. Pa pridejo danes – v ponedeljek do konca popraviti bojler in preverit, kaj je z štedilnikom. Prišli so trije pametni (med njimi tudi oče od velikega šefa) in se lotili razstavljanja štedilnika, naše žensko mnenje, da je nekaj narobe z električno napeljavo, pa ignorirali. A je to?

Imam velike probleme z nespečnostjo in sem malce… netolerantna do zavračanja mojih mnenj s strani visokointeligentnih kvazi vodo in obenem očitno tudi elektromojstrov.

Internet v pisarni že drugi dan ne dela. Jaz hočem damu!

EKSISTENCIALIZEM

Predvčerajšnim sem jedla sataraš, včeraj mesni burek, danes bodo bučke v smetanovi omaki. Zjutraj jem paradižnikovo solato z veliko česna, približno toliko paprike in štručko. Ob večerih se že več kot en teden trudim z lubenico. Odkrila sem zelo dobro kislo mleko.

Marelice sem nadomestila s figami.

Mimo mojega bloka vsak dan gre kakih pet porok. Makedoncev je toliko kot slovencev. Se poročajo samo v Strugi in samo poleti? Zadnjič je v poročni karavani nek fantek skozi avtomobilsko okno držal albansko zastavo. Politični sistem daje lokalnim skupnostim in etničnim skupinam veliko samostojnosti in v Strugi, z večinsko albansko populacijo, sem večkrat naletela na dvoglavega orla, kot na sonce.

V Strugi je veliko avtomobilov cabrio Mercedez ali BMW z švicarskimi tablicami. Težko si predstavljam, kakšen užitek mora biti, voziti se z odprto streho po gorati Švici od septembra do julija.

Prebrala zgodovino Einsteinove enačbe skupaj z zanimivostimi in opombami. Začela z Jezernikovo Dežela, kjer je vse narobe – prispevek k etnologiji Balkana.

NEKAJ ZA MOJO MAMI – CVETKO

Moja predraga mati se je pritožila, da me ne vidi dovolj pogosto.

Slika je nastala v mojem prvem stanovanju – tistem z nedelujočo kuhinjo. Na sliki sem v svoji najljubši opravi – pižami.

Slika mene in Mirkota, ki jo je posnela Andreja – slovenski obiski prejšnjega tedna. Šli smo si pogledat Vevčane, kjer je lepo urejen park in veliko talnih izvirov vode. Na poti smo srečali, mislim da makedonsko družino, ki se je namestila na klopco v parku in nam ponudila (prijazno vsilila) kos lubenice, ki smo jo družno pomljaskali.

STVARI, KI ME DANES SPRAVLJAJO V OBUP

Trenutno sem nesrečna in se kar precej smilim sama sebi. Stvari s katerimi si otežujem življenje so:

1. Večina ljudi, ki sem jih do sedaj spoznala, gre na seminarje za precej dolgo.
2. Nimam svoje internetne povezave.
3. Mitja je na drugem kontinentu.
4. Režim prehranjevanja mi ni všeč. Sama sem odgovorna za prehranjevanje. Makedonska kulinarika, ki jo ponujajo gostilne je težka in enolična. In nimam navade, da bi v restavracijo šla sama. Hamburgerji in bureki mi že pošteno presedajo. Kuhanje za enega človeka, ob tem, da se večino dneva tako ali tako podim po mestu je misija nemogoče. Tudi nakupovanje mi ne gre. V hladilniku imam še štiri paradižnike in kup paprik, kupljenih dolgo nazaj, pol lubenice, ki je imela deset kilogramov, kup paštet, ki jih tako ali tako ne jem in še stvari od mojih sostanovalk za katere sumim, da niso več užitne. Hvala bogu za trgovino pod stanovanjem.
5. Na tržnici ne dobiš več marelic.
6. Redno – vsak dan, ko odhajam iz stanovanja pozabim odnesti smeti, ki jih je zdaj že precej. Smetnjak imam dolgih deset metrov od vrat bloka, živim pa v prvem nadstropju.
7. Z sostanovalko Marjo sva včeraj imeli spor. Tile severnjaki so res komplicirana bitja. Najprej mi pravi, kaj vse je narobe in kako so vsi nepravični, ko pa ji rečem, kako se meni zdi, da je in kako rešiti situacijo, pa sem pokroviteljska in ženska doživi živčni zlom. Če so vse take, razumem alkoholizem na Finskem. Pa še posode ne pomiva za sabo. Mirovni sporazum sva sklenili in se dogovorili, da se bova potrudili, da nama v prihodnosti ne bo treba živeti skupaj. Danes je odšla v Slovenijo na seminar o širjenju evropske identitete – verjetno bodo odkrivali skupno ljubezen do alkohola.
8. Enkrat v bližnji prihodnosti prideta še dve prostovoljki. Bomo same ženske. Kaj ne vedo, da pet žensk pomeni ošiljene preklje ali vsaj točo?
9. Turisti mi gredo pošteno na živce. Iti na plažo in se kopat ni ravno najprijetnejša ideja. Bližnje plaže so zelo zasedene, na bolj oddaljene pa se mi ne da iti. (Pa še lase sem si ravno umila.)
10. Danes dobim nepoznane obiske. Dve punci iz Skopja, nepoznane nacionalnosti, ki bosta bivakirali v moji sobi nezno dolgo.
11. Ni mi uspelo prebrati še niti ene knjige. Ta, ki jo trenutno berem ( E= mc2) je zanimiva, a na določenih točkah meni nedojemljiva.
12. Knjiga je povedala, da bo zemlje konec, kar me je spet spravilo v samopomilovanje o svoji nepomembnosti in majhnosti. In zemlje bo konec. Ali jo bo pojedlo sonce, ali pa črna luknja. Življenja bo konec. UEEEEEE
13. Z mentorjem se še nisem dobila na kavi, za katero se dogovarjava že najmanj dva tedna. Imam že pošteno slabo vest.