PREHLAD & GRIPA

Nekaj dni po odhodu gostov sem dobila prehlad. Ko se je prehlad začel umirjati, sem dobila še gripo. Šlo je nekako po principu nočeš nič, dobiš dva. Veliko se brala in se nekoliko več ukvarjala z diplomo. Končala sem roman Ljubezen v času kolere, po katerem sem nekaj dni jokala kako je grozno, ker se staram. Hvala Evi, ki me poslušala moje travme in me mirila. Sicer pa res super knjiga, hvala Cvetki. V času ne najboljšega stanja – ko sem en cel dan preživela v postelji, sem prebrala roman Damska detektivska agencija, ki ga je napisal Alexander McCall Smith, ki se je rodil v Zimbabveju in več let poučeval pravo v Bocvani. Roman je zanimiv, ker skozi zgodbo predstavlja drugačen, neevropski način življenja in predvsem mišljenja. Naslednji dan sem začela brat Genom od Matta Ridleya, ki me je presenetil – tudi o genetiki je mogoče napisati roman in to berljiv! Branje je sicer še v procesu.

David Bodanis, E= mc² – Življenjepis najslavnejše enačbe na svetu

Zgodba se začne z zanimivimi prigodami znanstvenikov, katerih odkritja so privedla do enačbe. Po prijetni poti sem obnovila svoje (ne)znanje fizike iz srednje šole.

Enačba nam pove, da je med maso in energijo pretvornik svetlobna hitrost na drugo potenco. Svetlobna hitrost je zelo velika, 1.000.000.000 km/h. Masa je le skrajna oblika stisnjene ali koncentrirane energije. Pod pravimi pogoji lahko vsaka snov svojo maso pretvori v eksplozijo energije.

“Ena sama stran knjige, ki tehta le nekaj gramov, je navidez neškodljiva, stabilna mešanica celuloze in črnila. A če bi to celulozo in črnilo lahko pretvorili v obliko čiste energije, bi nastal močan izbruh – večji, kot če bi eksplodirala velika elektrarna.”

V drugi svetovni vojni so enačbo zlorabili za stvaritev atomske bombe. Opiše nam zgodbico, o tekmi za prvo bombo med Nemci in Američani, o pomenu težke vode za upočasnjevanje nevtronov, tako da lahko jedra urana nadaljujejo reakcijo.

Zanimivo se mi je zdelo, da so vojaki na zahtevnejših nalogah s sabo imeli morfij in amfetamine – morfij proti bolečinam in amfetamine za moč. Party!

Pove, da bombardiranje Japonske ni bilo potrebno, saj je bila v trenutku napada tik pred kapitulacijo. Bomba nad Japonsko je uničila celo mesto, pri tem pa je v žarečo energijo pretvorila le nekaj deset gramov urana.

E= mc² v vesolju – sonce je pretežno iz vodika in nekaj helija. Vsako sekundo pretvori 4 milijone ton vodika v čisto energijo. V naslednjih petih milijardah let bo najbolje gorljivih protonov tega goriva zmanjkalo. Zvezde imajo največjo temperaturo v svojem središču in ko se masa v notranjosti spremeni v energijo, nastane praznina in zvezda implodira.

“Ko ima zvezda še sorazmerno hladnih 20 milijonov stopinj Celzija in za izgorevanje porablja le vodik, se nastali helij nabira kot pepel na ognjišču (helij rabi višjo tempetaruro za izgorevanje). Ko vodika zmanjka, ta pepel ne more goreti. Notranji ognji ne potiskajo več notranjih plasti zvezde navzven in zvezda se zruši vase. Ko zvezda implodira, se njena temperatura dvigne na 100 milijonov stopinj, kar je dovolj, da vžge helijev pepel in cikel se ponovi.”

Knjiga me je spravila v razmišljanje o smislu življenja in o življenjem samem in o vprašanju ali bo svet končal v ognju, ali v led ujet.

Veliki pok. Muči me vprašanje, kaj je povzročilo ločitev materije in antimaterije, kot jaz teorijo razumem? Po mojem mnenju ideja velikega poka, da je iz nič nekaj nastalo, podpira idejo Boga. Kako je sploh nastala materija.

Robert Frost, Stopping By Woods On A Snowy Evening

Stopping By Woods On A Snowy Evening

Whose woods these are I think I know.
His house is in the village though;
He will not see me stopping here
To watch his woods fill up with snow.
My little horse must think it queer
To stop without a farmhouse near
Between the woods and frozen lake
The darkest evening of the year.
He gives his harness bells a shake
To ask if there is some mistake.
The only other sound’s the sweep
Of easy wind and downy flake.
The woods are lovely, dark and deep.
But I have promises to keep,
And miles to go before I sleep,
And miles to go before I sleep.

Pesem je napisal Robert Frost. Obravnavali smo jo pri pouku angleškega jezka v gimnaziji in že nekaj let me je imelo, da bi jo našla. Šla sem celo v knjižnico, a očitno iskala v napačnih zbirkah. Problem je bil predvsem v tem, da sem pozabila naslov. Danes sem se spomnila, da jo je napisal Robert Frost in jo končno našla. Še vedno se mi zdi ena najlepših pesmi.