Danes je ura makedonščine potekala malo drugače, ne ravno po knjigi. Z Nikolo sva se pogovarjala o marsičem. Med drugim mi je razložil, kako je potekala. Albanci se v jugoslovanski sistem niso ravno najbolje integrirali. Del krivde vsekakor leži na samih Jugoslovanih, ki jim integracije niso ravno vsilili in jim postlali z perjanicami, del pa tudi na albanski kulturi, ki ima v svoji identiteti še vedno ostanke plemenske ureditve, sodelovanja in solidarnosti le z sebi podobnimi. Albanci so torej šli z trebuhom za kruhom v Zahodne dežele in tam pridno in častno delali ter domov pošiljali denar za preživetje družine. V drugi generaciji in vseh naslednjih se je začela pojavljati korupcija, trgovanje z mamili, prostitucija in posledično veliko več denarja. Slovanski živelj, ki je ostal v Makedoniji ni imel toliko denarja. Pravzaprav so imeli po razpadu Jugoslavije velike finančne težave. Začeli so prodajati zemljišča, ki so jih kupovali Albanci, ki so imeli denar. Če je Makedonec diskriminiral Albanca in bi za ceno 5000 mark njivo prodal drugemu Makedoncu kot Albancu, je Albanec ponudil 50.000 Mark. In cena je zmagala. Na ta način je največja vas v občini Struga, ki ima čisto slovansko ime Velište postala večinsko Albansko naselje. Ljudje so krvavo potrebovali denar in oblasti so zaradi krize dopustile priseljevanje Albancev in konsenzualno dopuščale njihovo davčno nedisciplino. Na začetku zaradi večinskih interesov in priliva denarja, kasneje pa je albanska etnična skupnost enostavno postala premočna in po povečanju občine, kar je bilo posledica Ohridskega sporazuma, celo prevzela oblast. Albanski župan zaradi podpore volivcev, ki je po razširitve meja občine večinoma albansko na področju davčne nediscipline, njihovih črnih gradenj in na določeni ravni nepristajanja na sistem nacionalne države nič ne ukrene. Krog je zaključen.
Drug pogovor je potekal na temo družinskega nasilja. Potrdil je moje opažanje velike razširjenosti družinskega nasilja. Popravil me je, da makedonska družba ni patiarhalna ampak kvazipatriarhalna. Ženske imajo po zakonu enake pravice kot moški. Po njegovem je problem v kvazikulturi, ko ženska dopušča nasilje dokler ji trpinčenje ne preraste in se možu za dvajset let trpljenja maščuje z sekiro v glavo. Jaz bi dodala še idejo, da zaradi visoke nezaposlenosti in posledično še večje odvisnosti žensk od moških. Žženska zaradi nerazvite zavesti in družbene nesprejemljivosti ločitve o možnosti za samostojno življenje, v taki situaciji enostavno ne vidi rešitve. Tudi brez otrok je stanje za žensko brezizhodno.
