Mnogi albanci zahtevajo po določitvi končnega statusa Kosova ponovno obravnavo Albanskega vprašanja na južnem Balkanu. Pokojni predsednik Kosova je o potencialnem suverenem statusu Kosova rekel, da je suverenost kompromis med pridružitvijo teritorija Albaniji in določeni ravni avtonomije v okviru Srbije. Vsekakor si prebivalstvo Kosova zasluži vedeti, kakšen bo njihov prihodni status. (Večina opazovalcev predvideva nekakšno obliko pogojne suverenosti). Primer Kosova je treba reševati v kontekstu. Vodilni albanski politiki v Makedoniji so zahtevali delitev države, podobno kot so hrvatje zahtevali ponovno obravnavanje Daytonskega sporazuma in razglasitev suverenosti hrvaške entitete, ki živi na ozemlju Bosne. Ali iredentistične ideje šešljeve Srbske Radikalne Stranke. Govoriti o albancih, kot o pripadnikih določenega teritorija je pomanjkljivo, ker kot etnična skupina niso vezani na teritorij, kar možnosti za rešitevanje Balkanskega problema še dodatno oteži, ker ni izključne pripadnosti določenemu teritoriju, ki se navezuje na več ali manj homogeno kulturo, ampak albanska etnija šibi homogenost in ne živi v skladu z uveljavljenim zahodnem sistemom nacionalne države.
V makedoniji je obstajala sestrska organizacija KLA (Kosovo liberation army – albanska teroristična skupina), imenovana NLA (national liberation army – ki jo prav tako sestavljajo etnično albanci, ki se bore za svojo stvar, Veliko Albanijo). NLA je vodil nekdanji voditelj KLA Ali Ahmeti in je po koncu nemirov na Kosovu delala nemire v Makedoniji, jo v letu 2001 spravila na rob državljanske vojne. NLA je imela podporo Amerike, ki pa je v zadnjih letih prezaposlena z reševanjem Iraškega problema, da bi rešila zmedo, ki jo je pomagala ustvariti.
Da je družbena organiziranost in predstava o tem, kako naj bi družba bila organizirana drugačna od meni do sedaj poznane situacije nacionalne države, kot jo poznam iz zahodne Evrope, kaže tudi Ohridski mirovni sporazum, ki je razrešil konflikt 2001 in je omogočil neoviran obstoj in razvoj albanske (plemenske) skupnosti. Povečal je vključenost etničnih albancev v vladnih institucijah, policiji in vojski, Albanščina je postala uradni jezik in uvedli so model decentralizacije. Upravljanje družbe, (razdeljevanje finančnih sredstev in oblikovanje politik) je skoraj povsem na ravni občin. In župan, kot vrhovni poglavar plemenske skupnosti etničnih albancev v Strugi, določi kam bo šel denar. Ob tem bi opozorila na omejenost virov in dejstvo, da je Makedonija relativno revna država in je kapitalizem povzročil razslojevanje, in korupcijo v smislu tajkunov (pošasti tranzicije). Popoulacija Makedonije je dva milijona, od tega se okoli 26 % prebivalstva šteje za pripadnike albanske etnije. Vodja ima moč nad delovanjem celotne skupnosti. V primeru vojne bodo vsi pripadniki stopili skupaj in delovali enotno. V primeru miru so pripadniki albanske etnije priviligirani pred ostalimi. Punca, ki študira ekonomijo in me etnično Makedonka je izrazila željo, da bi postala profesorica. A takoj dodala, da so možnosti zelo majhne, ker je dekan albanec in po krvnem ključu deli štipendije in službe! Če po ulicah srečam albanske zastave in na kavi poslušam fante, ki govorijo albansko, grem vplačat kredit za telefon in ugotovim, da stranke govorijo albanščino… In pomislim, da se je struktura prebivalstva bistveno spremenila v času po 1999… in da se makedonci a lastni državi manjšina v določenih samoupravnih enotah … sistem decentralizacije vsiljen s strani mednarodne skupnosti, ki je oslabil centralno oblast, priključitev zahodne Makedonije Kosovu ali še bolje albanizacija celotne Makedonije, ideja Velike albanije, Balkana… visoka nataliteta albanskega prebivalstve… ja groza me je albanske zastave in mojih paranoidnih misli o pomenu albanske zastave v drugih državah. In glede na današnje razmire se mi zdijo prijemi Enverja Hoxhe – fanatika edini, ki so imeli možnost obvladovanja gremlinov in omejevanja njihove invazije na ostali svet.
