Dan zastave

28.11 je dan albanske zastave. tega dne je albanska zastava plapolala po mnogih ex Jugoslovanskih mestih, tudi v Strugi.

Kosovo ima 90% albansko prebivalstvo in je nekdanja provinca Srbije – srbi albancev ne marajo, ker jim kradejo teritorij. Nori Albanci pa so si drznili razobešat svoje zastave na teritoriju Srbije. Srbija je očitno zelo zelo šibka, da je pustila tak dogodek nekaznovan.

Struga je skozi proces decentralizacije Makedonije postala občina z večinsko albanskim prebivalstvom, ima albanskega župana, ki ob silno šibki centralni oblasti drži večino niti v svojih rokah. Večina finančnih sredstev se razporeja s strani občine oz. župana, ki je del albanske plemenske skupnosti, ki deluje po principu vse v družini in za pleme – albansko plemensko skupnost v Strugi. Albansko zastavo vidim pogosto. Prodajajo jih na ulici kot spominke, na sobotnem bazarju ni vrag, da nekdo ne okranclja ali svojega štanta ali pa avtomobila z črnim orlom na rdeči podlagi. Na porokah, poročnih sprevodih in slavju tudi pogosto izstopajo albanski simboli. Začenjam se spraševati, v čem je smisel simbolov nekega teritorija, če se ljudje identificirajo z simboli druge države. Kakšno zavest in identiteto imajo Makedonci, da toliko popuščajo albancem. Ali ti ljudje čutijo kakršnokoli lojalnost do države, kulture in simbolov države, v kateri živijo. Albanci so kot človeška bitja zaščiteni z deklaracijami, konvencijami, resolucijami in ostalimi mednarodnimi jamranjem kako urediti svet, da bomo vsi srečni in veseli živeli v miru, prijateljstvu, prosperiteti. Kosovski albanci ne želijo postati del Albanije, ker bi jih le ta disciplinirala, postali bi odvisni od Tirane. V trenutnem stanju pa uživajo zastonjsko varnost Združenih Narodov in žrejo energijo mednarodni skupnosti. Posameznik je upravičenec človekovih pravic, vendar bi morala mednarodna skupnost v zameno za to pravico terjati tudi dolžnosti.