BABA ELENA (MILA)

Baba Elena, ki sem jo že omenila kot Babo Milo, ker si nekako težko zapolnim imena, je soseda, stara 74 let. Je betežna in od možganske kapi, ki jo je doletela letos junija, ne hodi več veliko naokoli. Ima tri otroke, dve hčerki in enega sina. Hčerki živita v Belgiji, kjer sta si po njenih besedah ustvarili prijetno življenje. Sin živi v bljižnjem naselju s svojo družino in je brezposelen. Ker je sama, stara in ji je dolgčas se je odločila, da mi bo babica v Makedoniji. Živi s svojim bratom, ki je oče dveh otrok, od katerih eden dela kot frizer v Skopju, drugi pa se je odselil v Ameriko. Velikokrat mi prinese pečena jabolka ali kako drugo dobroto in ker z sostanovalko Evo nimava sesalca, si ga sposojava pri njej.

sesalec Babe elene je predpotopna stvar in sestnje z njim ti vzame veliko časa in živcev.

Skoraj vsak dan pride na obisk in mi pripoveduje zgodbice iz svojega življenja – kar zna biti dokaj naporno, a hkrati tudi dobrodošlo za učenje makedonščine.

Danes mi je povedla, strašljivo zgodbo o svoji kapi. Hčerka iz Belgije je prišla poleti na počitnice in jo z pretvezo, da gresta k zdravniku odvlekla iz stanovanja. Bilo je poletje, junija, zelo vroče, kar je okrnilo njeno sposobnost dojemanja in znašla se je pri odvetniku, kjer ji je hčerka pred nos pomolila neki papir in od nje zahtevala, da ga podpiše. Družini se pač zaupa in Baba je podpisala. Dan kasneje, ko je ponovno govorila z odvetnikom ji je postalo jasno, da je podpisala prepis stanovanja v katerem živi na svojo hčerko. Ob groznem spoznanju hčerkinega dejanja ji je postalo slabo, doživela je možgansko kap in za štiri dni padla v komo.

DECEMBER

December, mesec prazničnih nakupov, zabav s prijatelji in čas za zganjanje lenobe v krogu domačih (ker je zunaj neprijetno mrzlo). Jaz bom počasi ostala edina prostovoljka v Strugi. Prejšnji teden nas je za vedno zapustila Marja, prostovoljka iz Finske, katere projekt je potekal v dnevnem centru za duševno prizadete otroke.

Marja

Zgodbic o centru je veliko. Otroci so predvsem etnično albanci, kar povzroča še dodatne težave pri sporazumevanju. Center vodita Anita in Lume, ki sta … za take primere uporabljamo izgovor, da obstajajo kulturne razlike. Odnosi med prostovoljkama in redno zaposlenima niso dobri. Razlikujejo se v idejah, kako delati z prizadetimi in posebno vroča tema je dopuščanje ustvarjalnosti otrokom. V centru dela tudi “nova” prostovoljka iz Francije Marie, ki je prispela prejšnji mesec. Prišla je skupaj še enim prostovoljcem iz Francije Antoine, ki se bo v prihodnje ubadal z Do Right magazine.

Marie in Antoine

Marie – Marie je visoka in luštna punca, ki poletja preživlja pri svojem očetu, ki je novinar na Filipinih. ima luškan piercing na vratu in po mesecu v Strugi ima tudi že Makedonskega fanta… Jutri gre v Sofijo

Antoine se zanima za fotografijo in je nasploh umetniška duša, ki rabi življenje velikega mesta. Pred nekaj dnevi je šel v Srbijo na predseminar, katerega naj bi se jaz udeležila v Januarju in nazaj naj bi prišel šele naslednje leto, kar me je presenetilo. Ponavadi se mi zdi da vem, kje so ostali prostovoljci, njega pa je kar naenkrat vzela megla.

Anna je odšla včeraj in se vrne šele v drugi polovici januarja, ko bom jaz verjetno že v Srbiji in se torej skoraj dva meseca ne bova videli. Anna je pohajaška duša, ki si bo na poti domov ogledla še vsaj tri mesta različnih držav, na poti od Helsinkov do Struge pa jo bo pot prav tako vodila še malo okoli. Preden je prišla v Strugo je študirala v Kanadi, malo prej delala v Singapurju, po končanem EVSu si prizadeva da bi bila sprejeta na magisterski študij na Švedskem. Pravi, da ji na istem mestu hitro postane dolgčas.

Eva bo čez nekaj ur na avtobusu za Salzburg, kjer bo preživela Božič in upam, da po hitrem postopku prišla nazaj sem in bomo skupaj praznovali novo leto.

Anna in Eva

Mojci se je projekt končal 15. decembra, a bo iz ljubezenskih razlogov ostala v Makedoniji do maja, ko se mora vrniti in položiti še par izpitov. Ker v projekt spada tudi kritje stroškov za pot nazaj, je danes zjutraj odšla v Slovenijo, vrne pa se čez natančno en teden.

Mojca

Jaz in Marsu v novoletnem razpoloženju!

Albanci

Mnogi albanci zahtevajo po določitvi končnega statusa Kosova ponovno obravnavo Albanskega vprašanja na južnem Balkanu. Pokojni predsednik Kosova je o potencialnem suverenem statusu Kosova rekel, da je suverenost kompromis med pridružitvijo teritorija Albaniji in določeni ravni avtonomije v okviru Srbije. Vsekakor si prebivalstvo Kosova zasluži vedeti, kakšen bo njihov prihodni status. (Večina opazovalcev predvideva nekakšno obliko pogojne suverenosti). Primer Kosova je treba reševati v kontekstu. Vodilni albanski politiki v Makedoniji so zahtevali delitev države, podobno kot so hrvatje zahtevali ponovno obravnavanje Daytonskega sporazuma in razglasitev suverenosti hrvaške entitete, ki živi na ozemlju Bosne. Ali iredentistične ideje šešljeve Srbske Radikalne Stranke. Govoriti o albancih, kot o pripadnikih določenega teritorija je pomanjkljivo, ker kot etnična skupina niso vezani na teritorij, kar možnosti za rešitevanje Balkanskega problema še dodatno oteži, ker ni izključne pripadnosti določenemu teritoriju, ki se navezuje na več ali manj homogeno kulturo, ampak albanska etnija šibi homogenost in ne živi v skladu z uveljavljenim zahodnem sistemom nacionalne države.

V makedoniji je obstajala sestrska organizacija KLA (Kosovo liberation army – albanska teroristična skupina), imenovana NLA (national liberation army – ki jo prav tako sestavljajo etnično albanci, ki se bore za svojo stvar, Veliko Albanijo). NLA je vodil nekdanji voditelj KLA Ali Ahmeti in je po koncu nemirov na Kosovu delala nemire v Makedoniji, jo v letu 2001 spravila na rob državljanske vojne. NLA je imela podporo Amerike, ki pa je v zadnjih letih prezaposlena z reševanjem Iraškega problema, da bi rešila zmedo, ki jo je pomagala ustvariti.

Da je družbena organiziranost in predstava o tem, kako naj bi družba bila organizirana drugačna od meni do sedaj poznane situacije nacionalne države, kot jo poznam iz zahodne Evrope, kaže tudi Ohridski mirovni sporazum, ki je razrešil konflikt 2001 in je omogočil neoviran obstoj in razvoj albanske (plemenske) skupnosti. Povečal je vključenost etničnih albancev v vladnih institucijah, policiji in vojski, Albanščina je postala uradni jezik in uvedli so model decentralizacije. Upravljanje družbe, (razdeljevanje finančnih sredstev in oblikovanje politik) je skoraj povsem na ravni občin. In župan, kot vrhovni poglavar plemenske skupnosti etničnih albancev v Strugi, določi kam bo šel denar. Ob tem bi opozorila na omejenost virov in dejstvo, da je Makedonija relativno revna država in je kapitalizem povzročil razslojevanje, in korupcijo v smislu tajkunov (pošasti tranzicije). Popoulacija Makedonije je dva milijona, od tega se okoli 26 % prebivalstva šteje za pripadnike albanske etnije. Vodja ima moč nad delovanjem celotne skupnosti. V primeru vojne bodo vsi pripadniki stopili skupaj in delovali enotno. V primeru miru so pripadniki albanske etnije priviligirani pred ostalimi. Punca, ki študira ekonomijo in me etnično Makedonka je izrazila željo, da bi postala profesorica. A takoj dodala, da so možnosti zelo majhne, ker je dekan albanec in po krvnem ključu deli štipendije in službe! Če po ulicah srečam albanske zastave in na kavi poslušam fante, ki govorijo albansko, grem vplačat kredit za telefon in ugotovim, da stranke govorijo albanščino… In pomislim, da se je struktura prebivalstva bistveno spremenila v času po 1999… in da se makedonci a lastni državi manjšina v določenih samoupravnih enotah … sistem decentralizacije vsiljen s strani mednarodne skupnosti, ki je oslabil centralno oblast, priključitev zahodne Makedonije Kosovu ali še bolje albanizacija celotne Makedonije, ideja Velike albanije, Balkana… visoka nataliteta albanskega prebivalstve… ja groza me je albanske zastave in mojih paranoidnih misli o pomenu albanske zastave v drugih državah. In glede na današnje razmire se mi zdijo prijemi Enverja Hoxhe – fanatika edini, ki so imeli možnost  obvladovanja gremlinov in omejevanja njihove invazije na ostali svet.

Dan zastave

28.11 je dan albanske zastave. tega dne je albanska zastava plapolala po mnogih ex Jugoslovanskih mestih, tudi v Strugi.

Kosovo ima 90% albansko prebivalstvo in je nekdanja provinca Srbije – srbi albancev ne marajo, ker jim kradejo teritorij. Nori Albanci pa so si drznili razobešat svoje zastave na teritoriju Srbije. Srbija je očitno zelo zelo šibka, da je pustila tak dogodek nekaznovan.

Struga je skozi proces decentralizacije Makedonije postala občina z večinsko albanskim prebivalstvom, ima albanskega župana, ki ob silno šibki centralni oblasti drži večino niti v svojih rokah. Večina finančnih sredstev se razporeja s strani občine oz. župana, ki je del albanske plemenske skupnosti, ki deluje po principu vse v družini in za pleme – albansko plemensko skupnost v Strugi. Albansko zastavo vidim pogosto. Prodajajo jih na ulici kot spominke, na sobotnem bazarju ni vrag, da nekdo ne okranclja ali svojega štanta ali pa avtomobila z črnim orlom na rdeči podlagi. Na porokah, poročnih sprevodih in slavju tudi pogosto izstopajo albanski simboli. Začenjam se spraševati, v čem je smisel simbolov nekega teritorija, če se ljudje identificirajo z simboli druge države. Kakšno zavest in identiteto imajo Makedonci, da toliko popuščajo albancem. Ali ti ljudje čutijo kakršnokoli lojalnost do države, kulture in simbolov države, v kateri živijo. Albanci so kot človeška bitja zaščiteni z deklaracijami, konvencijami, resolucijami in ostalimi mednarodnimi jamranjem kako urediti svet, da bomo vsi srečni in veseli živeli v miru, prijateljstvu, prosperiteti. Kosovski albanci ne želijo postati del Albanije, ker bi jih le ta disciplinirala, postali bi odvisni od Tirane. V trenutnem stanju pa uživajo zastonjsko varnost Združenih Narodov in žrejo energijo mednarodni skupnosti. Posameznik je upravičenec človekovih pravic, vendar bi morala mednarodna skupnost v zameno za to pravico terjati tudi dolžnosti.