KRVODAJALSTVO

Še eno področje na katerem sem bila zaenkrat neuspešna je krvodajalstvo. Nikoli se nisem preveč dobro počutila od cefranju mojih žil in izgubljanju življenjsko pomembnih tekočin. Vsakič, ko so mi na sistematskih pregledih odvzeli tisto kapljico krvi sem bila še pol ure obsojena na ležanje na mizah in sprehode do stranišča, oz. najpogosteje kar do bližnjega lijaka, ki je bil deležen vsebine mojega želodca. V ponedeljek sva se s sestrično odločili, da greva s testom krvi preverit, če se nama je kaj zaredilo v njej. Ko sva bili v na zavodu so naju pošiljali od pisarne do sprejemnic in zdravnikov in nazaj. Potem pa mene prešine nora idejo, da bi šli darovat kri, za obe je bilo prvič. Ana je bila za, papirje, ki sva jih več kot pol ure nabirali po treh nadstropjih zavoda, sva pustili pri zdravnici in se vpisali kot krvodajalki. Zdravnica je najprej poskrbela, da sva bili pri sebi in naju poslala na rogljiček s čajem, na določitev krvne skupine in mirjenje pritiska (rekli so, da se moj zelo vzorno obnaša). Potem pa v belo haljo in na mučilni stol. Presenetilo me je, da niti ni zelo bolelo, ko mi je v žilo zapičila iglo, a ko je kri začela teči, sem mislila le še na to, kaj se dogaja, kako imam mravljince v roki in kako to ni fino, da moja lastna kri odteka v plastično vrečko. Ni šlo, po pol deci krvi sem se poleg tega, da sem bila prestrašena še potiti. Malo sem razočarana, a mislim da se bom šla poskusimo ponovno enkrat maja.

Kljub osebnemu porazu, pa so potencialni dobitniki moje krvi z mojim neuspehom zadeli na lotu. Popoldne istega dne sem poklicala mojega zdravnika, sestri povedala, da me nekaj, za kar sumim, da je mehur in sečnica boli. Sestra je rekla, da ima zdravnik polno, naj pijem čaj in se oglasim v četrtek. Ko me do večera kljub čaju in počivanju ni nehalo boleti, ampak je bolečina postala neverjetno grozovita, sem klela čez slovensko zdravstvo in sestro in odšla v ambulanto za nujno medicinsko pomoč, kjer so mi dali antibiotike. V četrtek sem se na dogovorjeno uro oglasila pri mojem zdravniku, ki me je okregal, da bi morala priti k njemu, mi predpisal še eno škatlico Ciprobaya. (Zdaj imam dovolj tablet za deset dni. Po končani kuri sigurno ne bom imela več vraničnega prisada, morda pa mi bodo odpovedala ledvica)