HIŠNI RED IN ZABAVA

Z Evo sva se zmenili o skupni uporabi, skupnem nakupovanju in prehranjevanju. Dogovor je začel delovati v soboto, ko sva se sprehodili po bazarju in nakupovali. Bazar v Strugi je precej velik, ponudba je pestra in nakupovalcev veliko. Posebno poln je ob sobotah, ko mesto preplavijo prebivalci bljižnjih vasi in turisti. Prostora za stojnice pod pokritim delom ni dovolj tako, da se trguje tudi na bljižnjih ulicah. Kupiti se da skoraj vse, od mišelovk, ki sva jo kupili za rojstnodnevno darilo za Mikija, do kokoši, kozmetike, ključavnic, zelišč, posode, izpušnih cevi, orodja … in seveda sadja, zelenjave, jajc, medu, rib …

Po napornem nakupovanju sva skuhali kosilo. Eva nima pretiranih izkušenj z pripravljanjem hrane, v dogovor pa spada tudi skupno kuhanje in prehranjevanje. Bilo je zabavno preiskušati vse nove pripomočke za kuhanje, ki sva jih nakupili – razpadajoči lupilec krompirja, naprava za stiskanje česna, ki se težko sestavi in jo je bilo potrebno malo ukriviti. Rezultat pa je bilo kosilo, ki je sijalo od zdravja in sostanovalka, ki se je odločila, da ji je kuhanje všeč.
ZABAVA

prostovoljke

jaz, Eva, Jovan, Miško in Igor

Eva, Miško in jaz

Miško je mentor vseh petih prostovoljk. Vsak teden ima z vsako od nas evalvacijski sestanek, ki se začne z vprašanjem kako si. Njegova angleščina je “taka – taka” in včasih mu je težko razložiti probleme, tako da jih razume. Ima pa res veliko srce.

DO RIGHT MAGAZINE … DRŽAVE

V petek je prva številka, pod novim vodstvom (prostovoljk Eve in Mojce), Do Right Magazin, ugledala luč sveta. Pod editorial team je napisano tudi moje ime, kot urednice ekološke rubrike (special report). Vestnik je pisan v treh jezikih – Makedonščini, Albanščini in Angleščini in glavna tema te številke so bile izkušnje mladih, ki so se preko Youth foruma EYE udeležili seminarjev programa MLADINA Evropske Komisije.

Jovan …… production/moral support

Najbolj poučen se mi je zdel članek Visa. Makedonski državljani za vse države, razen za naslednjih 16 rabijo vize: Argentina, Bangladeš, Barbados, Bosna in Hercegovina, Bocvana, Bolgarija (od 1.1.2007), Dominikanska Republika, Japonska, Kuba, Malezija, Nikaragva, Peru, Singapur, Srbija, Tunizija in Turčija (ki jo bom, če mi bo sreča mila, obiskala proti koncu novembra in za katero kot slovenska državljanka rabim vizo). V združene narode je včlanjenih 192 držav. Zadnja, ki je dobila članstvo je Črna gora (28. junij 2006). V združene narode ni vključen Sveti sedež, ker ne spoštuje pravil demokracije in Tajvan, ki ima zbrko z Kitajsko. Nasploh je zelo težko ugotoviti, koliko je suverenih držav. Komisija za standardizacijo zemljepisnih imen Vlade Republike Slovenije je prepričana, da je na svetu trenutno 196 povsem suverenih držav. Ena od dveh manjkajočih je Ciper, ki je jabolko spora med Grčijo in Turčijo in mislim da tudi Evropska Unija ne ve čisto točno kaj naj z njim, ker je Grčija članica, Turčija pa ne. Upam, da bom kmalu ugotovila, katera je ta misteriozna država. Z Anno sva se namreč zmenili, da se naučiva vse države sveta (vključno z državami ZDA) in njihova glavna mesta.?!

KULTURNI ŠOK?

Kaj vse se je zgodilo v preteklih 10 dneh, je zelo težko opisati. Nekako sem se izgubila, izgubila sposobnost pisanja in opisovanja, sposobnost dojemanja stvari na način, ki bi bil primeren za javnost. Vsak dan se je nekaj zgodilo. Pretekli teden je predvsem čas osebnostne rasti.

JAZ MAM PA DELAVNO VIZO

Včeraj sem postala ponosna lastnica delovne vize. Zanimivo je bilo gledati prostovoljke, ki smo skakale od veselja, ker imamo vizo, ki je zapolnila celo stran potnega lista.

Potni list z vizo sem imela čast obdržati le za en dan. Danes zjutraj (ob 12.) smo tri od petih prostovoljk, morale obnoviti naša dovoljenja za začasno bivanje. Procedura je šla takole:

Prostovoljke z mentorjem se zgnetemo v malo pisarno na policijskem uradu. Ženska vzame obrazec za vsako in začne spraševati o naših podatkih. Zalomilo se je že pri datumih rojstva naših staršev, kar pa je v primerjavi z vprašanjem kraja rojstva naših staršev, bil mačji kašelj. Povprašala nas je tudi o naših projektih. Če si tujec v Strugi, očitno moraš za razliko od 40 % lokalnega prebivalstva, ki je brezposelnega, biti aktivno zaposlen. (Status prostovoljcev v makedonski zakonodaji ni posebej opredeljen in je za prostovoljce potrebna delovna viza.) Uradnica je zahtevala potrdilo od organizacij pri katerih prostovoljimo, da imamo projekt, ki nas bo zaposloval do konca EVS izmenjave. Postopek bo dokončal mentor Miško in nam kasneje vrnil potne liste.

Projekt, ki sta si ga včeraj zadali Anna in Maria zadeva ureditev in dekoracijo stanovanja. Dekorativne elemente sta našli po omarah. Za primer: arhaična televizija, ki naj bi pridobila namembnost stola.

Na vidno mesto pa sta nameravali postaviti tudi sesalec, ki je podoben sesalcu, ki si ga jaz sposojam pri sosedi babi Mili.

VRNITEV

Že skoraj teden dni je minilo od moje vrnitve v Strugo in nisem še nič napisala. Dežurni krivec je kulturni šok. V sredo sem po dolgotrajni vožnji, ki ni bila posebej prijetnejša od poti v Evropsko Unijo, prispela nazaj v Strugo. Na postaji sem ugotovila, da sem preveč zmatrana, da bi odnesla vse stvari naenkrat v stanovanje. Šla sem na kavo k Brengi, ki dela v turistični agenciji čez cesto od avtobusnega postajališča v upanju, da bom lahko nekaj stvari, med drugim bundo, ki je kasneje pristala v Anninem stanovanju, pustila pri njej.

Pri Brengi sem poklicala Anno (prostovoljko iz Finske) in ugotovila, da ima gripo (za katero predvidevam, da je papanje antibiotikov ne preprečuje) in mi pri nošenju stvari do stanovanja ne more pomagati. Stvari sem pustila v turistični agenciji in odšla v stanovanje. Moja soba je bila kaos. Žaganje od Petršiljčka raztreseno po celi preprogi. Silno veselo pri tej zadevi je, da nimam sesalca in si neko predpotopno, sesalcu podobno zadevo, sposojam pri sosedi – babi Mili. Ugotovim tudi, da mi v sobo še vedno niso napeljali interneta (obljubili, da ga bom do prvega oktobra imela). V četrtek sem šla malo težit v Vip – net pisarno in v petek so mi privlekli kabel. Fant, ki je prišel je bil zelo pozitiven in me kljub zganjanju hrupa, ko mi je vrtal luknje skozi balkonske stene spravil v boljšo voljo. Zdaj imam svojo povezavo.

Petršiljčkova kletka je bila nujno potrebna čiščenja, a do časa za to sem prišla šele v nedeljo. Ob nedeljah pa veterinar, pri katerem se oskrbujem s stvarmi za morsko prase ne deluje. Namesto žaganja ima zdaj posušeno travo, ki sem jo nabrala ob rečnem bregu, ki so ga pokosili. Drugi šok glede moje živalce, pa je njegova velikost. Ko sem odšla je bil v velikosti odraslega hrčka. Ko sem se vrnila, je bil velik kot zelo velik hrček. Šok je bil, ko sem videla druga dva mladička iz njegovega gnezda, ki sta skoraj enkrat večja od mojega. Sta tudi veliko bolj rejena. In moja sostanovalka (Eva) je povedala, da se je zelo zredil med dvodnevnim bivanjem pri veterinarju, ko je ona odšla na Annino rojstnednevno zabavo v Skopje. Zadnje dni se kar precej trudim, da bi ga uspela zrediti, a uspeha ni.

 

Moj projekt se do danes še ni premaknil z mrtve točke. Moj mentor pri koordinacijski organizaciji je v soboto, ko sem se končno spravila k sebi in se pripravila na reševanje projekta, odšel (s potnimi listi vseh prostovoljk) v Sofijo po delovne vize. Primer mojega zelo stabilno nepremikajočega projekta ni osamljen. Na uho so mi prišle govorice, da kar nekaj prostovoljk/prostovoljcev nima projekta in razmišljajo o prekinitvi projekta. Upam, da se to ne bo zgodilo kakšni iz naše druščine “veselih prostovoljk”.

Predvčerajšnjim se je vrnila Marja (druga prostovoljka iz Finske), ki je bila na seminarju na Slovaškem in tam zbolela. Marja je zapustila Strugo približno teden dni pred mano in se pred seminarjem po zemlji podala na pot na oddaljeno Finsko, na sestrino poroko. Danes je bila pri zdravniku in dobila antibiotike. Upam, da se bo kmalu pozdravila, ker konec meseca namerava spet odpotovati, tokrat na Nizozemsko. Danes se je tudi Eva zbudila z gripo. Bolezen razsaja med prostovoljkami.

Te dni se je tudi shladilo in popadla me je nerazumljiva želja, ki ima korenine v daljnih časih, želja po pridelovanju ozimnice. Ker živimo v modernih časih, sem malo pogoljufala in paprike dala v zamrzovalnik, kjer se jim je čez nekaj ur pridružil še fižol.

KRVODAJALSTVO

Še eno področje na katerem sem bila zaenkrat neuspešna je krvodajalstvo. Nikoli se nisem preveč dobro počutila od cefranju mojih žil in izgubljanju življenjsko pomembnih tekočin. Vsakič, ko so mi na sistematskih pregledih odvzeli tisto kapljico krvi sem bila še pol ure obsojena na ležanje na mizah in sprehode do stranišča, oz. najpogosteje kar do bližnjega lijaka, ki je bil deležen vsebine mojega želodca. V ponedeljek sva se s sestrično odločili, da greva s testom krvi preverit, če se nama je kaj zaredilo v njej. Ko sva bili v na zavodu so naju pošiljali od pisarne do sprejemnic in zdravnikov in nazaj. Potem pa mene prešine nora idejo, da bi šli darovat kri, za obe je bilo prvič. Ana je bila za, papirje, ki sva jih več kot pol ure nabirali po treh nadstropjih zavoda, sva pustili pri zdravnici in se vpisali kot krvodajalki. Zdravnica je najprej poskrbela, da sva bili pri sebi in naju poslala na rogljiček s čajem, na določitev krvne skupine in mirjenje pritiska (rekli so, da se moj zelo vzorno obnaša). Potem pa v belo haljo in na mučilni stol. Presenetilo me je, da niti ni zelo bolelo, ko mi je v žilo zapičila iglo, a ko je kri začela teči, sem mislila le še na to, kaj se dogaja, kako imam mravljince v roki in kako to ni fino, da moja lastna kri odteka v plastično vrečko. Ni šlo, po pol deci krvi sem se poleg tega, da sem bila prestrašena še potiti. Malo sem razočarana, a mislim da se bom šla poskusimo ponovno enkrat maja.

Kljub osebnemu porazu, pa so potencialni dobitniki moje krvi z mojim neuspehom zadeli na lotu. Popoldne istega dne sem poklicala mojega zdravnika, sestri povedala, da me nekaj, za kar sumim, da je mehur in sečnica boli. Sestra je rekla, da ima zdravnik polno, naj pijem čaj in se oglasim v četrtek. Ko me do večera kljub čaju in počivanju ni nehalo boleti, ampak je bolečina postala neverjetno grozovita, sem klela čez slovensko zdravstvo in sestro in odšla v ambulanto za nujno medicinsko pomoč, kjer so mi dali antibiotike. V četrtek sem se na dogovorjeno uro oglasila pri mojem zdravniku, ki me je okregal, da bi morala priti k njemu, mi predpisal še eno škatlico Ciprobaya. (Zdaj imam dovolj tablet za deset dni. Po končani kuri sigurno ne bom imela več vraničnega prisada, morda pa mi bodo odpovedala ledvica)

POT V EU

V soboto ob deveti uri zjutraj sem prispela v Ljubljano. Dvajseturna vožnja z avtobusom je bila naporna. Odhod ob enih popoldne iz Struge z kombijem, v Gostivarju pa sem presedla v avtobus za Ljubljano. Potniki smo bili Makedonci, ki so odhajali na delo v tujino in jaz. Kar malo me je zabolelo srce, ko sem pomislila, da gredo stran od svojih družin in prijateljev s trebuhom za kruhom. Denar ločuje.

Vožnja je bila … ceste so bile dovolj dobre, da se je dalo spati, problematična pa je bila klima. Na sprednjem delu avtobusa je bilo vroče in zatohlo, bolj kot pa si se približeval zadnjemu delu, bolj je zeblo. Ko smo se odpeljali iz Gostivarja, sem si prisvojila najboljši sedež čisto spredaj nad voznikom, z dobrim razgledom na pot. V Skopju pa so me iz ekvatorialnega pasu spodili na Antarktiko. Štela je namreč številka sedeža napisana na vozovnici in moja številka je bila 33. Jaz pametno s sabo nisem imela nič kaj veliko za obleči (za teden dni se vzela en par nogavic) in za piko na i sem prejšnji teden imela prehlad (to je rekel dohtar ko sem mu v esperantu razložila, da me boli desna stran hrbta in bi lulanje najraje ukinila, ker so z njim same težave). Po prihodu v Ljubljano sem imela dvajset minut do avtobusa, ki me je odpeljal v rodno Škofjo Loko in vmes sem si privoščila kavico v zanimivi druščini. V barčku sem naletela na dva tipa, ki sta se pritoževala čez vse, se hecala glede razmer v Sloveniji, kapitalizma in imela chill out s flašo piva (sobotni jutranji after od petka). Eden je bil kar zgovoren, drugega pa je vsake toliko mučila gravitacija. Bolj zabavnega prihoda v Slovenijo si tudi v sanjah ne bi mogla zamisliti.