Archive for september, 2006

PROJEKT

september 29, 2006

Minuli delavni teden je minil precej delavno za makedonske razmere, malo tudi kot posledica prejsnega tedna, ko sem imela obiske in prehlad (tako je rekel doktor, ko me je udaril po ledvicah). Kar malo me je sram priznati, da sem sele pred nekaj dnevi naredila okviren program za moj projekt osvescanja osnovnosolske mladine na osnovni soli Braca Miladinovci.

Pravkar sem koncala z tedensko evalvacijo in moj mentor pri koordinacijski organizaciji mi je obljubil, da bo govoril s mentorjem organizacije, pri kateri NAJ bi potekal moj projekt, o problemih, ki jih imam z neobstojecim projektom in neobstojecih temeljih za izvajanje projekta. Na case imam obcutek, da me na osnovni soli dojemajo kot fundacijo, ki financira solo in tudi oni nimajo prave ideje, kaj bi se dalo narediti na podrocju zvisevanja ekoloske zavesti.

Odpravljam se na 17 urni mazohizam (avtobus) v Evropsko Unijo (domov), v kar so me prisilile tezave z mojim prenosnikom in potreba po bancni kartici mojega slovenskega racuna, ki sem jo nedavno izgubila skupaj z denarnico. Na makedeonskem racunu imam pet evrov in v denarnici stiristo denarjev.

NOVICE

september 24, 2006

Prejšnji teden je sem preživela z Mitjem, kar mislim da bi moralo biti dovolj dobro opravičilo za nejavljanje .

IZGUBILA SEM DENARNICO

Usoda mi je za ta mesec namenila, da se ukvarjam s posledicami izgubljanja osebne imovine. Prejšnji ponedeljek sem dobila novo T- mobile (mobitel) številko in isti dan sem izgubila denarnico z nekaj denarja in karticami. Največ težav bom imela z izgubo slovenske bančne kartice preko katere sem imela dostop do denarja na slovenskem računu.

IMAM DOMAČO ŽIVALCO

Peteršiljček je majhen morski prašiček katerega spola še nismo ugotovili. Star je tri tedne in mi bo v bodoče krajšal čas. Navaditi se bova morala eden na drugega in nekako bom morala ugotoviti, kaj taka živalca je in kaj mu ugaja.

Dva sladkorčka, ki mi sladkata življenje:

eersiljkwerrr

ZABAVA

Danes ima moja sostanovalka Eva rojstni dan, včeraj pa je imela zabavo za rojstni dan. Bilo je kar zabavno, vendar pa mi vsa stvar gre kar precej na živce, ker se je zabava dogajala v moji sobi sem ostala brez zatočišča. Za rojstni dan je dobila račko za igranje v banji. Kopanje bo odslej bolj zabavno.

zabava

GRADNJA CESTE

september 12, 2006

Še vedno sem brez telefona, a počasi dobivam občutek, da je to bolj problem za druge ljudi kot zame. Včeraj zvečer sem preko telefona v pisarni poklicala Nestorja, ki mi je povedal, da imam ob desetih zmenek z Nado. Predstavila naj bi me učiteljem na osnovni šoli, na kateri naj bi z mulci razvijala ekološko zavest. Plan se ni iztekel po njenih pričakovanjih, ker sem bila za enajsto uro s Patricio zmenjena, da me predstavi Vladislavu Zupanu, ki je svetovalec za lokalni razvoj in projektni menedžment na občini Struga. Spoznavanje učiteljev in ostalega osebja osnovne šole je prestavljeno na jutri na nečloveško uro 8.50 zjutraj.

Zupan je na prvi vtis prijeten in razgledan. V Strugi je reka Crn Drim, katere tok so pred leti spremenili, zdaj pa jo mislijo vrniti v staro rečno strugo. S spreminjanjem rečnega toka je povezana tudi sprememba cestne infrastrukture. Nova cesta naj bi potekala ob obali jezera, kjer je trenutno sprehajalna steza. Problem je, ker javnost ne ve, kakšni so načrti za prostorsko ureditev. Ekološke organizacije pripravljajo kampanje proti gradnji obalne ceste, ki bi bila potrebna za spremembo rečne struge. Načrt uporabe ceste je čuden. Cesta naj bi bila v poletnih mesecih zaprta za promet, tako da promet ne bi motil turistov. Med prebivalstvom so ekološke organizacije naredile anketo o poznavanju in mnenju o projektu. Osemdeset procentov ljudi za projekt ni še niti slišalo, od dvajsetih procentov, ki so za projekt slišali, pa gradnjo ceste podpirata le dva odstotka. Zakaj je tako? Župan se gre zaprto politiko in ne sodeluje z ljudstvom. Ljudstvo misli, da tako ali tako ne more nič narediti in občine ne dojema kot ustanove, ki bi bila tam za njih. Občina sprejema odločitve brez konsenza z občani. Konsenz je nemogoče doseči tudi v občinskem svetu, ki se deli po strankarskih linijah. Tudi ko v svetu pridejo do odločitve, so občani razdeljeni. Struga ima etnično Albansko večino in albanskega župana, tako da so vse odločitve, po mnenju makedonskega prebivalstva, vsiljene z strani albanskega na škodo makedonskega prebivalstva.

Ker je župan trenutno v Združenih državah, smo se pogovarjali, kako bi se dalo prepričati župana, da je za projekt ceste potrebno najti drugo rešitev. Rešitev bi bila morda županova žena. Ta vsak dan teče po obalni potki in če bi ona namignila možu, da ji bo cesta uničila kvaliteto športanja, bi se ta morda zamislil.

DRAMATIS PERSONAE

september 11, 2006

JELKA – 24 let, Slovenija, EVS projekt pri ekološki organizaciji ECO Club Areal v Strugi

MOJCA – 21 let, Slovenija, študira socialno delo, EVS projekt je pisanje glasila pri koordinacijski organizaciji OKO, v prihodnosti namerava postati trainerka.

BARBARA – 23 let, Slovenija, EVS projekt na temo spolne enakosti (gender issues).

ANNA - 25 let, Finska, njen projekt je zaposlitvene možnosti mladih.

EVA – 18 let, Avstrija, moja sostanovalka. Njen projekt je glasilo Do right.

MARIA – 22 let, Finska, dela z prizadetimi otroki.

OKO- Koordinacijska organizacija za evropske projekte. Odgovorni so za projekte EVS. Poleg tega pošiljajo svoje prijatelje (člane politične stranke), sebe, sorodnike v petem kolenu in EVS prostovoljce še na številne seminarje. Danes se je začel tu v Strugi drugi seminar organiziran s strani OKO.

Člani OKO

BOŠKO – Herr director, ki je pobegnil v Skopje

JOVAN – Je morda odgovoren za prostovoljce?

IGOR – je odgovoren za finance

MIŠKO – mentor za vse prostovoljce

ARIAL – nevladna, neprofitna organizacija, pri kateri je prijavljen moj projekt. V Strugi je 15 organizacij, ki se ukvarjajo z ekološkimi organizacijami, a jih več kot 2/3 obstaja le na papirju. Organizacije med seboj ne sodelujejo. Struga je etnično razdeljena pol, pol med Albance in Makedonce in ti neradi sodelujejo med seboj. Drugi razlog za nesodelovanje pa so omejena sredstva za financiranje in tekmovanje za ta sredstva. Pogosto organizacija niti ne ve, kaj delajo druge, ker svoje projekte skrivajo, da jih ne bi kdo ukradel.

NESTOR – mentor pri mojem osnovnem projektu dvigovanja ekološke zavesti mladih. Sicer je učitelj biologije na srednji šoli Niko Nestor. Večkrat sem ga opazila ob jezeru. Zanimivo je pomisliti, da bi moj učitelj fizike (biologijo me je imela ženska) zgoraj brez šarmiral po plaži.

NADA – prijazna ženska, pionirka ekološke misli in dejavnosti v Strugi. Pomaga mi pri oblikovanju projekta.

OSTALI

PATRICIA – Peace corps prostovoljka iz ZDA. Njen dvoletni projekt se izteče konec oktobra. Projekt je prav tako okoljevarstvo in ga opravlja pri organizaciji Natura, ki je albanska organizacija.

DESANKA – punca, ki dokaj redno prihaja v pisarno in mi je dala svojo številko.

BRENGA – dekle albanskega rodu, ki dela v turistični agenciji nasproti avtobusne postaje od koder vozi avtobus Struga – Ljubljana. Vsake toliko se oglasim pri njej v turističnem kiosku na kavi.

VALERIJA – 22 let, Finska (ima tudi ruski potni list), ki se ji EVS projekt se je končal. Razmišljala je, da bi zaprosila za delavno mesto na finski ambasadi v Nepalu. Njen projekt je bil promocija prostovoljnega dela pri OKO. Ravno pretegnila se ni.

KRAJA TELEFONA

september 9, 2006

Vse se spreminja pravijo modre sosede. Tudi tu ni več varno. V pisarno je včeraj (v četrtek) vstopila neznana oseba in iz pisarne ukradla moj telefon, ki ga bom neznansko pogrešala in ki me je večkrat na dan spomnil na nekoga, ki mi je zelo drag. Nepridiprav si je prisvojil tudi denarnico od Mojce, v kateri je imela slike prijateljev, osebne dokumente in bančno kartico. Ko sem se vrnila v pisarno, so že montirali kamero. Od takrat naprej naj bi se v primeru, da si sam v pisarni, zaklenil. Malo paranoično, a potem smo slišali zgodbice o narkomanih v Strugi. Soseda mi je rekla, naj zvečer nikar ne hodim sama… Mojim projektom se pridružuje projekt iskanja novega telefona.

ŠOK

september 9, 2006

Včeraj se je zgodilo. Vedela sem, da se bo situacija verjetno spremenila, a da me bo tako vrglo iz tira* si nisem mislila. Vse se je začelo, ko so nas obvestili, da se moramo vsi prostovoljci pojaviti v pisarni ob dvanajstih. (Ob enajstih sem prišla v pisarno in so me obvestili, da je sestanek prestavljen na drugo uro.) Petnajst čez drugo se je začelo. Vsi prostovoljci, mentor Miško, direktor Boško in Jovan smo se posedli v krogu v pisarni in povedali so nam… da so se počitnice končale. Naj se z mentorjem Nestorjem zmenim za sestanek, da imam v petek ob enajstih sestanek za časopis in da… se bo začelo delat. V stanovanju sva z Evo pet dni in ni nama uspelo narediti prav veliko. Spoznale sva “babo Milo”, ki se je ponudila, da nama posodi stvari, ki nama v stanovanju manjkajo. Stanovanje ima preproge vsenaokoli, sesalca pa ne. Včeraj sva šle raziskovat, kako se na makedonski reče sesalec, da bova prosili “babo Milo” in povedali so nama, da je smukalka. Ampak naj bova z izrazom previdni, ker se tako reče tudi ženski ki sucks a d… in naj ne uporabiva stavkov kot danes bova smukale v kuhinji, jutri v svoji sobi in na hodniku… ja sestanek. Posedli smo se v krogu in Boško je povedal, da je dobil delo v Skopju (dobil je neko politično funkcijo), in nas bo kmalu zapustil. Povedal je, kdo bo v prihodnosti prevzel njegove naloge. Povedal je, da bo odslej red in disciplina in sestanki in delo. Da bomo z mentorjem imeli tedenske evalvacijske sestanke in je Miško tisti, ki ima od tega dneva dalje čast, da mu bo težilo šest punc. Naslednja tema je bila, česa prostovoljci ne smemo delat. Naj ne bi zažgali postelje z jogijem vred na plaži, kot je to storila prejšnja generacija ali iz ene zavese naredili štiri, kot sem naredila jaz.

Danes na sestanku smo se zmenili, da bom imela ekološko rubriko. Mladi, ki bodo pisali članke, se bodo na koncu leta za nagrado (motivacija) lahko brezplačno udeležili izmenjave in tako splezali na dlako od belega zajčka in spoznali drugo državo. Do right magazine bo imel tudi rubriko slovarčka, v kateri bodo najpomembnejši – najuporabnejši izrazi. Pri slovarčku naj bi sodelovali vsi prostovoljci širom Makedonije.

* po sestanku za časopis sem šla v stanovanje, prespala vse popoldne, ob sedmih tuš, dve kave z Evo in potem kofeinska norišnica. Prespala sem približno polovico dneva. Na seminarju v Ohridu je Aša povedala, da povečana potreba in želja po spanju spada med simptome kulturnega šoka. (izgovor za lenobo?)

PODMLADEK

september 9, 2006

Ena od morskih prašičk je postala mamica. Male prašičke – so trije, sem videla isti dan, kot so se skotili in videti so bili precej veliki. Dva sta bela, eden pa šekast. Imeli so dlako in odprte učke in že nekaj ure po prvem srečanju z kruto realnostjo sveta so samostojno brez problemov raziskovali terarij. Najbolj smešno je, da sva se z veterinarjem pogovarjala in pričakovati je bilo, da bo druga prašička imela mlade. Morda pa je druga prašička v resnici prašiček?

STANOVANJE

september 9, 2006

Po prihodu prostovoljk iz Skopja v Strugo smo se vsi prostovoljci zbrali pred »našo« pisarno in spoznala sem svojo novo sostanovalko Evo iz Avstrije, s katero bova skupaj delali na projektu – mesečnik v makedonščini, albanščini in angleščini, v katerem bodo mladi urili svoje pisateljske veščine. Najino stanovanje je centru mesta, moja soba ima balkon na glavno ulico. Glavne pomanjkljivosti stanovanja so bile, da ga je treba sterilizirat, da v inventarju ni osnovnega pribora in sva prvi zajtrk inovativno pojedli s pomočjo ene same plastične žlice zanemarljive velikosti. Sredi zajtrka naju je prišla pozdravit soseda, ki je starejša gospa, ki se težko premika. V stanovanju imava trenutno le dva stolčka, ki po izgledu mejita na definicijo pručke. Gospa je poklicala svojega sina, da ji je prinesel plastični stolček, da se je imela kam za usesti. Rekla je, naj jo kličeva »baba Mila« in da če karkoli rabiva, naj prideva. Stanovanje nima sesalca, ima pa preproge. Bova uporabili »babo Milo«  V bližnji prihodnosti me čaka pomivanje kopalnice, Eva pa je prevzela kuhinjo. Prvi del projekta – čiščenje banje, na dnu katere je bilo ogromno vodnega kamna je že končan. Projekt je potekal v več fazah. Včeraj zvečer sem nekaj umazanije zdrgnila z vimom, kar ni šlo sem poskusila z arielom z vonjem po rožicah. Vodni kamen se ni hotel odstraniti. Tretji poskus je bil z čistilom za WC. Pomislila sem, da je morda potrebno vodni kamen namakat. Zjutraj sem ugotovila da tudi to ne pomaga. Potem pa me prešine misel. Moja mati vsake toliko zasmradi stanovanje z kisom. In učiteljica kemije nas je mučila z formulami kislin. In neki nori človek je namakal nogo v kisu in si jo zlomil, da je dobil zavarovalnino. In res je pomagalo. Vodni kamen je brez težav izginil.

SEMINAR OB PRIHODU – ON ARRIVAL TRAINING

september 9, 2006

Opomba: pretežno napisano dne 5.9. 2006

 

Namen seminarja je bil, da nas naučijo, kako preživeti v Makedoniji, da se prostovoljci udeleženci seminarja zbližamo, da bomo obdržali stike, si med seboj pomagali v kriznih situacijah in se obiskovali. Krizne situacije se navezujejo na kulturni šok v vseh njegovih različicah in po opisu vseh različic lahko za vse krivim kulturni šok.

Na seminarju se nas je zbralo trinajst prostovoljcev, ki smo v  bližnji preteklosti začeli opravljati prostovoljstvo v Makedoniji in Srbiji. Zasedba je bila mednarodna: Francija, Slovenija, Finska, Avstrija, Poljska, Litva in Portugalska. Seminar je vodila treinerka originalno iz Beograda Aša, ki je poznana kot ena boljših v svojem poslu in po mojem mnenju je seminar odlično vodila. V nedeljo sem na žalost doživela napad virusov in sem precej časa preživela v postelji. Spoznala sem Aurore, francosko prostovoljko iz Skopja, za katero upam, da se bova kmalu spet videli.

Delavnice so bile preproste, prijetne in poučne. Najprej smo se predstavili, povedali kaj naše ime pomeni in zgodbico, kako smo ga dobili. Več delavnic je bilo namenjeno spodbujanju timskega duha in potrebi po prilagajanju. Druge kulture in njihove navade niso boljše ali slabše, so le drugačne. Ugotavljali smo, zakaj smo se odločili za prostovoljstvo, kakšen je namen prostovoljstva, kaj pričakujemo in kakšna je naša vloga in pozicija v sami strukturi prostovoljstva. Jaz sem ugotovila, da je živeti v drugi državi, stran od družine in vsega poznanega precej težko in se moja pričakovanja sedaj precej razlikujejo od tistih ob prihodu. Da se je pojavilo kup problemov, ki jih v domovini nisem imela. Kar precej časa mi je vzelo preseljevanje, ugotavljanje, kaj manjka za dostojno življenje in kupovanje taki stvari. Pralni stroj je na drugem koncu mesta, moje prehranjevanje je neredno. Občutki glede mojega obstoja tu nihajo pogosto. Moje  vsakodnevne aktivnosti so kave, sprehodi, plavanje, pisanje tekih stvari, kot je ta, komuniciranje preko messengerja in vsake toliko skypa.

Poleg delavnic v take seminarje spada tudi zabava in druženje. Najbolj zanimiva je bila igrica jaz sem že, jaz še nisem.  Hvala bogu za alkohol. Take igrice se ponavadi končajo (in včasih tudi začnejo) pri seksu in zgodbice so bile… hmmm…. Zanimive a brez alkohola jih ne bi mogla poslušati. Najbolj divje punce, po poročanju ekspertov so Bolgarke, sledijo jim dekleta iz Srbije, Bosne, pribaltske države.

Na seminarju so nas pridno hranili z popolnimi obroki, ki obsegajo juho, glavno jed, solato in sladico (prvo prehranjevanje z popolnimiobroki po mojem prihodu v Makedonijo). Za eno od večerij so nam postregli z Ohridsko postrvjo in bila je odlična.