KONEC POLETJA

Prejšnji teden nas je zapustila Valerija – prostovoljka, ki je skrbela za promocijo prostovoljnega dela. Njen projekt, glede na to, da je ona tista, ki je uredila moje prostovoljstvo, ocenjujem za uspešnega. Kljub temu, da je koordinacijska organizacija, ki je odgovorna za moje bivanje tu, za moj prihod izvedela šele teden dni pred mojim prihodom. Valerija je odšla v četrtek, včeraj sem jo poklicala – na makedonsko številko – in izvedela, da je v Skopju ker ni prostega mesta za let za Helsinke do devetnajstega septembra. Namen ima za nekaj dni odpotovati v Beograd in dobiti mesto za pot domov na kakem drugem letališču. Pogrešala jo bom in hvaležna sem ji, da si je skoraj vedno (razen prvih dveh tednov po mojem prihodu, ko je bila na seminarju v Bosni in desetih dni, ko je bila na seminarju na Češkem) vzela čas za kavo in klepet, za vsa poznanstva, ki mi jih je predala, za pomoč pri prilagajanju na novo situacijo. Upam da se kmalu spet vidimo!

V stanovanju sem ostala sama in imam sedaj trisobno stanovanje s kopalnico brez lijaka. Moji dosedanji sostanovalki sta se preselili v stanovanje, ki se je izpraznilo ob odhodu Valerije in Jone, katere projekt so bili folklorni plesi in je popolnoma propadel. Že kakšen teden se dogaja, da se po mojem stanovanju sprehajajo meni neznani ljudje, ki niso nori obrtniki, električarji, kvazi vodoljudje, ampak potencialni najemniki. Lastnica se je odločila, da ne bo več gostila prostovoljcev, ker ji je prejšnja generacija uničila stanovanje. Polomili so postelje, zgubili jogije, redno skurili bojler, razgrajali malo prepogosto, razbili šipe. Do petka se moram izseliti saj ima stanovanje že nove najemnike. Novo stanovanje bo na glavni ulici – čaršiji, za katero upam, da izven sezone ne bo tako obljudena. V petek naj bi prenesla svoje stvari v novo stanovanje, v soboto pa se mi začne “usposabljanje ob prihodu” v Ohridu. V torek se seminar konča in ko pridem nazaj, naj bi bilo stanovanje primerno za vselitev. Moja sostanovalka bo (verjetno) Ana Marija iz Avstrije.

Prišla je nova prostovoljka. Anna prihaja iz Finske in se neverjetno hitro uči jezika. Je antropologinja. Tu bomo torej tri Slovenke, dve Finki, Avstrijka. Barbara, Mojca, jaz, Maria, Anna in Ana Maria. Nekdo je omenil, da morda pride še prostovoljec/ka iz Italije, ampak kdo bi vedel.

Začel se je tečaj makedonskega jezika. Ne prekipevam ravno od navdušenja a upam, da bo pomagal. Prostovoljci smo se kot kolektiv včlanili v knjižnico v Strugi in zdaj imam dostop do knjig. Imajo knjige v makedonščini, albanščini, srbščini in eno knjigo v nemščini z naslovom Mein Freund, ki jo je napisala Jadranka … najbrž iz območja bivše Jugoslavije. Knjižnica ni majhna, ima vonj po starih knjigah, ima premalo polic za vse knjige in me po prostorskih problemih spominja na domačo knjižnico Ivana Tavčarja.

Poletja je konec. Približuje se september in z njim šolske obveznosti za otroke. Plaža je prazna, sonce se zadnje dni mula, nebo je oblačno, vsake toliko dežuje. Shladilo se je. Vesela sem, da sem poletje preživela v stanovanju z velikim balkonom poleg plaže. Prijetno se je bilo sprehajati se ob jezeru. Zvečer posedati po hotelski plaži z ležalniki, opazovati sončne zahode in spreminjanje barve jezera. Na ležalniku opazovati zvezde in luno. Lepo je bilo, ko so me prišli preverit Dane, Katka, Sandra in Blaž in smo se odpravili do samostana Sv. Nauma, ki ga nazadnje nismo obiskali, ker smo si raje naredili piknik na plaži. Lep je spomin na obisk Mirkota in Andreje in naš obisk Kruševa, Primoža in Primoža in Tomaža in sončne opekline. Na seminarje, zabave, kave.

SOSEDNJA HIŠA

Makedonija se kopa v soncu. Od kar sem tu je sončno, jezero pa zelo primerno za kopanje. Priporočljivost preživljanja popoldnevov na soncu ne obstaja. Že cel teden – od pedalinčkanja naprej – se izogibam soncu. Včeraj sem si privoščila dopoldansko plavanje, a se je koža začela upirati, kar je pokazala z novo rundo mehurčkov. Najbolj varno je preživljati čas v pisarni, ki je v kletnih prostorih stanovanjske hiše v bližini centra mesta.

Hiša je ogromna in je last makedonske družine (ne albanske). Stoji ob eni bolj živih cest v Strugi blizu bazarja. Na strani, ki gleda na cesto, sta v pritličju dve trgovinici: trgovina z pohištvom in veterinar. Družino sestavlja gospodarica, njen mož, dva sinova in babica za katero mislim. Pred vhodnimi vrati nam je gospodarica hiše postavila mizico s stolčki ter senčnik. Na mizici je pepelnik, ki ga nekdo redno prazni. Velikokrat nas povabi, da prisedemo in nam skuha kavo. Včasih nam postreže tudi z sladkim ali kakim sveže narejenim domačim pecivom in malinovcem. In potem klepeta(mo). Moja Makedonščina še ne obstaja in se trudim s srbohrvaščino. Prvi mesec, ko sem prišla, smo se pogovarjali v srbohrvaščini in takrat sem mislila, da je to tortura. Zdaj pa me mučijo z makedonščino in se mi zdi srbohrvaščina pravo crkljanje.

Sosedje so prejšnji teden odprli trgovino s pohištvom. Sobo, ki gleda na glavno ulico so počistili in pobelili stene. Po sobi v sami hiši in malo ven na pločnik imajo razstavljenih par stolov, majhnih mizic in omaric. Vprašam kako to, ko je vendar nasproti čez cesto že ena trgovina s pohištvom(ki je tudi obupno založena). Bomo videli kako bo. Ne vem koliko bojo zaslužili, saj je kupna moč prebivalcev nizka. Najbolj zanimivo pa je, da ni čutiti nobene živčnosti, vsiljivosti ali strahu glede uspešnosti trgovine.

Ko sem odhajala od doma sem mislila, da rabim domačo živalco. V isti hiši kot je pisarna, ima prostor najet tudi veterinar. Kmalu sem se spoprijateljila z njim in dvema morskima prašičkoma. Kar veliko jih crkljam, lahko jih odnesem tudi v pisarno. Malo neracionalno se mi zdi, da bi kupila živalco, ki po besedah veterinarja živi 14 let, ob tem, da bom jaz tu devet mesecev in imam doma mačka. Ampak zima zna biti dolga in jaz nekoliko nerazsodna. Pa še morska prašička bo imela mlade.

Uspelo mi je samostojno navezati stik z lokalnim prebivalstvom. Juhu! Zgodilo se je, ko sem čakala na neko paket, ki ga je ona od obiskovalk moje sostanovalke pozabila na avtobusu. Nasproti avtobusne postje stoji kiosk – potovalna agencija in ker sem malo zamujala, sem šla vprašat, če je avtobus že prispel. V kiosku je delalo dekle dvajsetih let in črnih las. Ime ji je Brenga in je albanske nacionalnosti. Avtobus je zamujal (2 uri) in časa, ki sem ga bila obsojena preživeti tam je bilo veliko. Punca sicer ni govorila ne angleško ne ex-jugoslovanske latovščine in občutek imam, da je malo mešala makedonščino in albanščino, ampak komunikacija je kar šla. Povedala mi je, da si je ravno pobarvala lase in da je opazila, da se zahodnjakinje ne ličimo ravno veliko. Njena sestra dela na policiji in je prišla v mojem “čakajoč avtobusa” na kavo k Brengi. Tudi mene je povabila, da se še kdaj oglasim in ji pomagam krajšati čas ob kavi.

GOVORICE IN LAHKOTNI POGOVORI

VRMO – DPMNE slovi kot “ultranacionalistična” makedonska revolucionarna stranka, ki je zmagala na volitvah za državni zbor četrtega julija letošnjega leta. Prejšnji teden jim je – mislim da – uspelo sestaviti koalicijo. V koaliciji je tradicionalno poleg makedonske tudi albanska stranka. VRMO se je odločila stopiti v koalicijo z albansko stranko, ki ni dobila največ glasov med albanskimi strankami na volitvah. Stranka, ki jih je dobila, je bila užaljena in malo grozila z kalašnikovanjem.

Evropska Unija je kar precej pritiskala na Makedonijo, da je ta sprejela decentraliziran politični sistem, v katerem imajo lokalne skupnosti precej pristojnosti. V Strugi pride to do izraza, ker imamo albanskega župana. Ta je po besedah Mikija, ki je študent prava v Skopju, tako ali tako nasprotje deloholika. Ko pa že kaj naredi, pa naredi v dobro albanske večine. V občinskem svetu, od kar imajo tega župana, še ni bil sprejet noben predlog makedonskih svetnikov.

Albanska etnična manjšina je postala večina na način, ki je v nasprotju z evropskimi predpisi o spreminjanju meja lokalnih skupnosti. Rezultati so rekli da se Struga ne širi (po besedah Mojce so na referendumu glasovali tudi mladoletni – in to večkrat), Albanci pa so s kalašniki rekli, da se. Struga je razširila svoje meje.

Ameriška vojska, ki je branila mejo Kosovo – Makedonija je, po pripovedovanju Boškota, zviška igrala šah in vodila igro. Albanska stran – zdaj, Makedonska vojska – stop. Leta 2001 je bila Makedonija na robu državljanske vojne. Upor so zakuhali pripadniki nekakšne albanske tujske legije, ki jo albanska mafija pošilja okoli in so bili netenja uporov vajeni iz primera kosovske krize 1999. Američani, ki so branili mejo Kosovo – Makedonija so se težavam z KLA (Kosovo Liberation Army) izognili, zamižali, zakopali glavo v pesek, si onesposobili tudi vse ostale čute. Albanci so zavzeli področja Tetovo, Lipkovo in Arancinovo, vsa tri so blizu meje.

Boško kot član “ultranacionalistične” stranke, ki je naperjena proti albancem, straši z možnostjo državljanske vojne, po določitvi končnega statusa Kosova, ki je trenutno protektorat Združenih Narodov.

Politika v Makedonije je po besedah velike večine ljudi s katerimi sem se pogovarjala (soseda, Danijel, Nestor, Miki), namenjena predvsem polnjenju žepov politikov samih. Z visoko stopnjo brezposelnosti ljudstvo držijo v šahu (Daniel pravi). Če se boš upiral, boš pristal med 40% brezposelnimi. Dvajset procentov brezposelnih sicer dela na črno, a z njimi bo problem – ki ga bodo morali verjetno reševati ob kruhu in vodi – ko se bodo upokojili.

IZOGIBANJE SONCU

Zgodovina je najboljša učiteljica, a večinoma smo ljudje zelo pozabljivi. Trenutno imam obiske – tri fante iz domačega mesta. Za zabavo smo se odločili, da najamemo pendolina in preživimo popoldne na Ohridskem jezeru. Iz stanovanja smo se odlepili malo pred dvanajsto, v času najhujšega sonca in prezrli nasvete dermatologov, staršev, splošno ljudsko izročilo in se nismo namazali z sončno kremo. Fantje so ravno prišli iz popotovanja po Albaniji, jaz sem v sončni Makedoniji že več kot mesec dni in nihče ni pričakoval, da smo tako nepripravljeni na nekaj sončnih žarkov. Dve uri in pol smo se ganjali po jezeru, skakali v vodo in uživali ob pivu. Posledice so katastrofalne – Čoban 1, Čoban2 in jaz smo rdeči kot kuhani raki in se kar precej smilimo sami sebi. Tretji fant jo je odnesel brez resnejših posledic, saj je kljub manj občutljivi koži nosil majico. Trpljenje je tako veliko, da smo naredili raziskavo, kako ublažiti posledice, ki imajo zakasnel učinek.

1. Ko smo se vrnili v stanovanje, smo se na debelo namazali z losionom za telo. Stanje se ni popravilo, ampak je postajalo huje in huje.
2. Uporabili smo še dve drugi vlažilni kremi.
3. Nekdo je rekel, da je slišal o blagodejnih učinkih limone na kožo, da limonin sok pomaga tudi pri prekomerni izpostavljenosti soncu.
4. Proti večeru sem se spomnila, da imam kamagel in uporabili smo tudi tega (celo tubo).
5. Tudi danes ni kakega opaznega napredka na bolje. Obiskali smo bližnjo lekarno in kupili Dermazin.
6. Na zalogi imamo še dva nasveta: beljak in jogurt.

Nauk: Izogibanje soncu ni tako napačen nasvet. Če pa te že prememi, uporabi kremo!

ps: Tudi jogurt je uporabljen.

MOJSTRI

Od kar smo v stanovanju, kar je manj kot mesec dni, smo gostili že kar nekaj žlahte in prijateljev velikih treh koordinacijske organizacije. Nestrokovna nepotistična praksa. Bolje je pač, da denar ostaja v krogu domačih. “Je živel en maček, ki bil je falot…”

Vodovodna popravila: tla v kopalnici so vedno mokra. To jim ne škoduje, ker so betonska, a so v dolgih letih svojega obstoja malce spremenila svoj položaj in ne dajejo občutka usklajenosti z horizontalo. Voda z banje, ki je edini vir vode v kopalnici, naj bi se izlivala v odtok pod banjo, ki je zamašen. S pomočjo gravitacije voda preteče pol kopalnice do drugega odtoka… Cevi tako ali tako puščajo.

Globoko sem se vdala v opazovanje bojlerja, ki ima dve cevi in ena od njih je puščala. Zavoljo kapljanja vode, ki se je v petek spremenilo v potoček smo prosili, naj pride nekdo zamenjat cev. Prideta dva vodovodarja (glavni je bil oče direktorja koordinacijske organizacije, ki je priložnostno za potrebe organizacije tudi taksist) in se lotila popravila. S svojim švicom sta zasmradila kopalnico do mere, da si nisem upala pogledati, kaj sta ustvarila, še pol ure po njunem odhodu. Ko sta bila že daleč, ugotovim, da sta pri menjanju zunanje cevi skoraj razstavila bojlar in pustila električne žice nezaščitene. Tuširanje je postalo igranje z življenjem. Bilo je popoldne in postala sem lačna. Ko si poskušam skuhat špagete ugotovim, da sta mojstra pri menjanju preproste cevi skurila električno napeljavo in štedilnik ne dela. V soboto sem ugotovila, da je z štedilnikom vse v redu, le na drug štekar ga moram priključiti. Pa pridejo danes – v ponedeljek do konca popraviti bojler in preverit, kaj je z štedilnikom. Prišli so trije pametni (med njimi tudi oče od velikega šefa) in se lotili razstavljanja štedilnika, naše žensko mnenje, da je nekaj narobe z električno napeljavo, pa ignorirali. A je to?

Imam velike probleme z nespečnostjo in sem malce… netolerantna do zavračanja mojih mnenj s strani visokointeligentnih kvazi vodo in obenem očitno tudi elektromojstrov.

Internet v pisarni že drugi dan ne dela. Jaz hočem damu!

TRGOVINE

Ulice celotne Struge so polne trgovinic, v katerih ne dobiš računa, če zanj ne zaprosiš. Ob prihodu so me opozorili, da naj zbiram račune, pa sem to namenoma pozabila. Začetek tega meseca so me ponovno opozorili in zdaj mi ni več rešitve, popoln neuspeh pri zbiranju pa neizbežen. Samo danes sem porabila svojih 200 denarjev ne da bi dobila en sam račun. Ravno v času mojega obiska trgovine pod blokom, kjer sem zapravila 100 denarjev, je namreč zmanjkalo elektrike. Ostalih osemdeset denarjev (dala 100, dobila nič nazaj), pa sem zapravila za hamburger, ki mi je bil življenjsko pomemben. Včeraj sem namreč padla v krizo od pomanjkanja mesa in sem bila danes že drugi dan popolnoma brez energije.

V trgovinah so šele, mislim da, leta 2004 uvedli obvezne račune, ki pa se do danes še niso uveljavili. Maloprodaja je očitno izključena iz davčnega sistema.

V razdalji 200 metrov peš, v okolici mojega stanovanja, je najmanj šest trgovinic. Ob tem, da imam za soseda našega bloka kompleks z največ dušami v Strugi – pokopališče. Najpogosteje obiščem trgovinico pod mojim blokom. Z lastnikom in prodajalkami smo se že naučili sporazumevanja. Je majhna in za določene izdelke je priporočljivo pogledat za datum trajanja. Zadnjič sem kupila ovčji sir, ki je bil proizveden maja 2006, do kdaj je uporaben pa ne piše. Zelen še ni. Mesa in alkohola ne razpolagajo, izdelkov ni veliko. Dobra stran tega, da imam trgovinico tako v bližini je, da imam vsako jutro za zajtrk sveže kruhaste stvari. Lastnik gre na dva dni na tržnico in od tega, kaj mu pade na pamet da kupi, je odvisno katero sadje in zelenjavo bom jedla. Danes je popoldne, kot sem videla z našega velikega balkona, prinesel zabojček belega grozdja in paradižnike.

V nobeni trgovini, ki sem jo obiskala, nisem našla kaj prida izdelkov zdrave prehrane. Imajo ogromno arašidov, ki so domač proizvod, kar precej piškotov in instant juh, nekaj špagetov, nekaj konzerv dveh vrst – koruza in grah … Kdaj pa kdaj na policah najdeš tudi izdelke domačih kuharic. Predvčerajšnjim sem našla sladko (češnje vkuhane v gost sladkorni sirup, s katerim nam ob kavi velikokrat postreže gospodarica hiše, v pritličju katere je pisarna koordinacijske organizacije).

Veliko sadja, malo manj raznovrstnega se dobi na tržnici. Štantov je veliko. Našla sem gospo, h kateri vsake toliko časa zaidem. Ima dve vrsti sadja, nekaj zelenjave, približno deset vrst oliv, od katerih so mi najbolj všeč nesoljene (ko se nisem mogla odločit katere bi vzela, sem degustirala polovico ponudbe), vrečo fižola in arašide. V približno polovici primerov za sadje noče vzeti denarja.

Za meso so mesnice. Do sedaj sem videla dve, a v nobeno še nisem vstopila. Strašljivo je videti svinjske polovice v izložbi in pokazati katere zarebrnice bi rad. Občutek imam, da so mesnice moški teritorij in v patriarhalni družbi, kjer po barčkih tudi popoldne visi skoraj izključno moški spol, je misel na obisk mesarije neprijeten. Dokler se ne opogumim in obiščem mesnice bom jedla pleskavice in piščančje zrezke v obliki hamburgerjev.

Izbira v trgovinah ni velika, na ulicah je videti ogromno ljudi z vrečkami sadja in zelenjave, kupljene na tržnici (pri čemer ne dobiš računa). Najboljšega soseda ni, stanje trga je stanje decentraliziranosti in mnogoterosti. Makedonci imajo svoje, Albanci pa svoje trgovine. Pozimi je, po pripovedovanjih, odprtih trgovin manj.

David Bodanis, E= mc² – Življenjepis najslavnejše enačbe na svetu

Zgodba se začne z zanimivimi prigodami znanstvenikov, katerih odkritja so privedla do enačbe. Po prijetni poti sem obnovila svoje (ne)znanje fizike iz srednje šole.

Enačba nam pove, da je med maso in energijo pretvornik svetlobna hitrost na drugo potenco. Svetlobna hitrost je zelo velika, 1.000.000.000 km/h. Masa je le skrajna oblika stisnjene ali koncentrirane energije. Pod pravimi pogoji lahko vsaka snov svojo maso pretvori v eksplozijo energije.

“Ena sama stran knjige, ki tehta le nekaj gramov, je navidez neškodljiva, stabilna mešanica celuloze in črnila. A če bi to celulozo in črnilo lahko pretvorili v obliko čiste energije, bi nastal močan izbruh – večji, kot če bi eksplodirala velika elektrarna.”

V drugi svetovni vojni so enačbo zlorabili za stvaritev atomske bombe. Opiše nam zgodbico, o tekmi za prvo bombo med Nemci in Američani, o pomenu težke vode za upočasnjevanje nevtronov, tako da lahko jedra urana nadaljujejo reakcijo.

Zanimivo se mi je zdelo, da so vojaki na zahtevnejših nalogah s sabo imeli morfij in amfetamine – morfij proti bolečinam in amfetamine za moč. Party!

Pove, da bombardiranje Japonske ni bilo potrebno, saj je bila v trenutku napada tik pred kapitulacijo. Bomba nad Japonsko je uničila celo mesto, pri tem pa je v žarečo energijo pretvorila le nekaj deset gramov urana.

E= mc² v vesolju – sonce je pretežno iz vodika in nekaj helija. Vsako sekundo pretvori 4 milijone ton vodika v čisto energijo. V naslednjih petih milijardah let bo najbolje gorljivih protonov tega goriva zmanjkalo. Zvezde imajo največjo temperaturo v svojem središču in ko se masa v notranjosti spremeni v energijo, nastane praznina in zvezda implodira.

“Ko ima zvezda še sorazmerno hladnih 20 milijonov stopinj Celzija in za izgorevanje porablja le vodik, se nastali helij nabira kot pepel na ognjišču (helij rabi višjo tempetaruro za izgorevanje). Ko vodika zmanjka, ta pepel ne more goreti. Notranji ognji ne potiskajo več notranjih plasti zvezde navzven in zvezda se zruši vase. Ko zvezda implodira, se njena temperatura dvigne na 100 milijonov stopinj, kar je dovolj, da vžge helijev pepel in cikel se ponovi.”

Knjiga me je spravila v razmišljanje o smislu življenja in o življenjem samem in o vprašanju ali bo svet končal v ognju, ali v led ujet.

Veliki pok. Muči me vprašanje, kaj je povzročilo ločitev materije in antimaterije, kot jaz teorijo razumem? Po mojem mnenju ideja velikega poka, da je iz nič nekaj nastalo, podpira idejo Boga. Kako je sploh nastala materija.

Robert Frost, Stopping By Woods On A Snowy Evening

Stopping By Woods On A Snowy Evening

Whose woods these are I think I know.
His house is in the village though;
He will not see me stopping here
To watch his woods fill up with snow.
My little horse must think it queer
To stop without a farmhouse near
Between the woods and frozen lake
The darkest evening of the year.
He gives his harness bells a shake
To ask if there is some mistake.
The only other sound’s the sweep
Of easy wind and downy flake.
The woods are lovely, dark and deep.
But I have promises to keep,
And miles to go before I sleep,
And miles to go before I sleep.

Pesem je napisal Robert Frost. Obravnavali smo jo pri pouku angleškega jezka v gimnaziji in že nekaj let me je imelo, da bi jo našla. Šla sem celo v knjižnico, a očitno iskala v napačnih zbirkah. Problem je bil predvsem v tem, da sem pozabila naslov. Danes sem se spomnila, da jo je napisal Robert Frost in jo končno našla. Še vedno se mi zdi ena najlepših pesmi.

NORA HIŠA

Slika hiše v gradnji, v bližini Struge. Imajo mansardo, stopnice do mansarde in dimnik. Tako rekoč primerno za bivanje. INOVATIVNO!

EKSISTENCIALIZEM

Predvčerajšnim sem jedla sataraš, včeraj mesni burek, danes bodo bučke v smetanovi omaki. Zjutraj jem paradižnikovo solato z veliko česna, približno toliko paprike in štručko. Ob večerih se že več kot en teden trudim z lubenico. Odkrila sem zelo dobro kislo mleko.

Marelice sem nadomestila s figami.

Mimo mojega bloka vsak dan gre kakih pet porok. Makedoncev je toliko kot slovencev. Se poročajo samo v Strugi in samo poleti? Zadnjič je v poročni karavani nek fantek skozi avtomobilsko okno držal albansko zastavo. Politični sistem daje lokalnim skupnostim in etničnim skupinam veliko samostojnosti in v Strugi, z večinsko albansko populacijo, sem večkrat naletela na dvoglavega orla, kot na sonce.

V Strugi je veliko avtomobilov cabrio Mercedez ali BMW z švicarskimi tablicami. Težko si predstavljam, kakšen užitek mora biti, voziti se z odprto streho po gorati Švici od septembra do julija.

Prebrala zgodovino Einsteinove enačbe skupaj z zanimivostimi in opombami. Začela z Jezernikovo Dežela, kjer je vse narobe – prispevek k etnologiji Balkana.