STRUGA

V četrtek sta se pri meni oglasila Katka in Dane iz Škofje Loke, ki sta se vračala iz road tripa po Albaniji. Da se potepata po Balkanu sem vedela tako, da sem ju pričakovala. Pravo (zelo prijetno) presenečenje pa se je zgodilo v petek, ko sta v Strugo prišla še dva Ločana Sandra in Blaž, ki sta se na potep po Albaniji šele odpravljala.

O naših skupnih doživetjih bo v kratkem nekaj napisala Katka. Srečati prijatelje v okolju brez stresa in že utečenih ritualov je bilo nekaj čudovitega. Rojevale so se nove ideje, vsi načrti so videti uresničljivi, počutili smo se neobremenjeno in svobodno.

STRUGA

Struga je srednje veliko mestece s 19.000 prebivalci (občina 60.000) prebivalcev) in leži ob Ohridskem jezeru na nadmorski višini sedemsto metrov. Jezero obkrožajo gore in naj bi bilo po besedah čolnarja, s katerim smo naredili krog po jezeru, najstarejše jezero na svetu. Mestece je precej strnjeno in nima stolpnic, tako da daje občutek veličine. Na ta občutek vpliva tudi nadvse počasni in lagodni sprehodi turistov, ki jih je tu ogromno. Skozi mesto teče reka Drim. Ob reki je promenada, ki se nadaljuje ob jezeru, iz katerega izvira. Blizu izvira reke so kopališča. Plaža je peskasta – mali kamenčki. Dno ob obali ni globoko, tudi dvajset metrov od obale lahko hodiš po mivkastem dnu. Voda je prijetno osvežujoča, jezero in reka omilita poletno vročino. Čez dan je v jezeru kup pedalinčkov in čolnov.

Jezero ustvarja svojo klimo in tu je vse zeleno. Pod mojim balkonom rastejo vrbe, v bližini jerebike, smreke divji kostanj. Najbolj so mi všeč vitki topoli. Čez cesto nasproti mojega stanovanja cesto je parkec z zeleno travo in sprehajalnimi potkami, ki se nadaljuje v plažo. Okrog mesta so sadovnjaki, gozdovi, travniki, vinogradi. Polj ni veliko, najde pa se kakšna manjša njiva.

SLAB DAN?

Ko sem prišla v Makedonijo sem imela idejo, da bo projekt do določene mere pripravljen in bom kar kmalu začela z ekološkimi dejavnostmi, ali vsaj pripravami na dejavnosti. Prišla pa sem v nekakšen kaos vakuum. Moj mentor je učitelj na srednji šoli, srednje šole pa poleti ne obratujejo. Tu je trenutno turistična sezona in vse je podrejeno turizmu. Moje poznavanje Struge še ni tako dobro, da bi poznala lokalno prebivalstvo in ga ločila od poletnih priseljencev. Pa tudi če bi poznala lokalno prebivalstvo, bi bilo le to zaradi vročine in počitniškega vzdušja nezainteresirano za kakršnokoli udejstvovanje. Prisiljena sem dopustovati v s turisti nagačeni Strugi. Kar niti ne bi bilo tako strašljivo, če bi imela alternativo. Če bi lahko izbirala med delom in uživanjem – kopanjem v Ohridskem jezeru, izleti v Vevčane, Ohrid in Sv. Naum bi vsekakor izbrala drugo. Ker pa imam samo drugo varianto, sem nekako nemirna. Še posebej ker ne vem, koliko časa bo drug način obstoja tu trajal.

Skrb zbujajoča so poročila o (ne)dejavnosti prejšnje generacije, ki je bili prepuščeni sami sebi, njihovi projekti so propadli, oziroma sploh niso nikoli obstajali. Podobne težave ima tudi moja sostanovalka Barbara. Njen projekt je projekt gender issues. Tu je od maja, projekt pa se še ni začel. Ne ve niti s kom naj bi delala, niti kje. In tu je še vprašanje kaj. Poleg tega grozna luknja, v katero smo se pred kratkim vselile njeno prvo stanovanje, kjer ima svojo sobo in naj bi bilo za stalno.

Moj projekt poteka pri ekološkem društvu Areal in je nekoliko drugačen primer, kar mi daje upanje. Društvo že šest let gosti prostovoljce in težko verjamem, da jih pušča brez dela. Do sedaj so gostili prostovoljce preko Peace Corps – ameriške prostovoljne službe, ki z svetom deli največjo Ameriško dragocenost – svoje ljudi. Včeraj sem spoznala prostovoljko, ki v okviru te organizacije dela pri Areal. Ime ji je Patricia, stara je 30 let. Njeno prostovoljstvo (dve leti) se konča decembra in razmišlja, da bi tu odprla izposojevalnico koles.

Zaradi vseh problemov, ki se nabirajo pri Valeriji že skoraj osem mesecev, pri Barbari že skoraj tri mesece smo se včeraj odločile Jovanu povedati, kaj vse nas moti, kaj želimo, kaj zahtevamo. Jovan je pri vseh pritožbah, komentarjih, željah pokimal in rekel, da se strinja. Naša zlata ribica naj bi postal prvega septembra. Vsa ekipa koordinacijske organizacije OKO bo namreč z svojimi puncami skoraj cel avgust dopustovala na seminarju na morju v Bolgariji (sofinancirane počitnice). Zmenili smo se, da nam do 15. septembra najde primerno stanovanje. O razmerah v katerih živimo, veliko pove tudi njegovo opravičilo- »V Bosni prostovoljce naseljujejo v štale.«??? Upam, da ve kako neumno je bilo to opravičilo, glede na to, da se prostovoljci med seboj poznajo in se obiskujejo.

Matic, direktor moje pošiljajoče organizacije, mi je rekel naj jim glede financ zaupam, da niso cigani. Matic, takole ti povem. Za vsakega prostovoljca dobijo 300 evrov. Ta denar je namenjen za hrano, bivališče in projekt. In ti packi imajo svoje ideje, kako nepravično deliti denar. Njihova ideja je bila 60 evrov za hrano, pod 50 evrov za bivališče, projekt pa tako ali tako ne poteka. Matic jezna sem nate. Ti bi se moral zmeniti, ko sem ti povedala, da ostale prostovoljke iz Slovenije dobijo 100 evrov in te prosila da posreduješ.

Ko sem rekla Jovanu, da hočem 100 evrov me je pogledal, postal živčen zaradi Valerijine prisotnosti (dokler niso naleteli na Slovenke, so prostovoljcem dajali 60 evrov, Valerija je s Finske) in rekel, da dobim. Da je to poseben dogovor s slovensko Nacionalno agencijo, ki je dobila toliko denarja, da ne ve kam z njim. Aja, a da je količina denarja, ki ga prostovoljci dobimo odvisna od države iz katere prihajamo? grrrrrrr

 

TEHNOLOGIJA

Danes je vroče. Ko sem se okoli enih opogumila, da stopim iz stanovanja je bilo sonce zelo neprijetno močno. Včeraj smo imeli vselitveno zabavo za moje stanovanje in očitno karma kljub čiščenju ostaja.

Vroče je … Makedonija je celinska dežela, kar pomeni, da nima morja in je poleti kar precej vroče. Na poti do pisarne, na glavni ulici je termometer, ki povedal, da je 37°. Pravijo, da je v Skopju navadno še kakih 10° več. Trenutno so ulice v Strugi polne ljudi iz cele Makedonije. Poleti se vsa Makedonija preseli k Ohridskem jezeru. Trgovine so odprte vsak dan v tednu in trgovin je res ogromno. Septembra pa je po govoricah sodeč Struga bolj mesto duhov, domačini so utrujeni od turistov in jesen je čas množične depresije.

Že nekaj dni se trudim, da bi napisala kaj o trenutno nemogoči internetni povezavi in dosedanjih ugotovitvah o komunikacijski razvitosti Makedonije.

TEORIJA

Makedonija ima visoko razvito tehnologijo za prenos podatkov. So prva država, ki ima omogočen brezžični dostop do interneta po celotnem ozemlju. O tem pomembnem dosežku se hvali AED, ki je neprofitna organizacija za reševanje kritičnih socialnih problemov v svetu. Makedonija naj bi po njihovem mnenju bila nekoč najmanj razvita jugoslovanska država. Danes pa ima po njihovi zaslugi 95% populacije Makedonije dostop do brezžične povezave, širokopasovnega interneta. Hvali se, da so šolam omogočili uporabo interneta. In to v šolah, ki pred nekaj leti niso imele niti telefonske linije z delujočim telefonom. Celotna visokorazvita brezžična komunikacijska tehnologija Makedonije, ki je hrbtenica Makedonskega komuniciranja, je zasluga USAID – U.S Agency for International Development, Ljudske republike Kitajske, Motorole in Microsofta v nekakšnem dogovoru z makedonsko Vlado in njihovim Ministrstvom za izobraževanje. Hmmmmmmm

V Makedoniji je tudi možnost kabelskega interneta, pri katerem je prenos podatkov stabilen in neomejen. Povezava kabelski internet in kabelska televizija še ne obstaja, obljubljajo pa jo v septembru.

PRAKSA

Makedonija ima visoko razvito tehnologijo, makedonci pa nimajo denarja za računalnike. Danes je nedelja in že dva dni nimam dostopa do interneta. Rekli so mi, da imajo širokopasovno povezavo, a glej ga zlomka. Ko je določen fond za prenos podatkov porabljen, se uporablja navadna povezava. To naj bi se zgodilo konec meseca. Zgodilo se je že 20., kar je le še en dokaz več, da Makedonci nimajo občutka za čas. Navadna povezava je vabilo za ustanovo zaprtega tipa. Tako da ne bo nič slikc do začetka meseca.

Ta zapis je kombinacija včerajšnjega in današnjega dneva, ker mi včeraj čudež vzpostaviti povezavo ni uspel. Različni dnevi, različne nastavitve povezave. Danes je bilo 42 stopinj vroče.

 

 

SELITEV

V torek sem se preselila v novo stanovanje in imam veliko dela z ustvarjanjem doma za naslednjih osem mesecev in deset dni. Če povem po resnici, sem po prvem ogledu luknje, v kateri naj bi živela z še dvema puncama, padla v šok za dve uri. V stanovanju so pred nami živeli trije prostovoljci. Litvanec, Italijan in Portugalec. Italijana se spoznala. Ime mu je Filippo in je v moji sobi imel svojo domačo živalco, muco po imenu Pička. Pička je pred kratkim skotila male mucke. Ko je odšel nazaj v Italijo, me je vprašal, če bi jih obdržala. Grozno mi je bilo reči ne in ubogo muco z mladički prepustiti veterinarju, a moja sostanovalka Barbara je alergična na mačke.

Blok, v katerem živimo leži ob eni glavnih prometnic. Tišine ni. Valerija me je ob vselitvi opozorila, da je bila moja nova soba v preteklem letu soba zabav in ima zelo sproščeno žurersko karmo. Dobra karma gor ali dol, že tri dni se trudim, da bi iz stanovanja izgnala smrad. Poleg vonja po postanem cigaretnem dimu, ki se je zažrl v jogi in blazine (ekstremne metode z bencinom in vžigalico so mi odsvetovali), smrdi tudi od vlage. Zgornji sosed se je šel sam svoj mojster, namontiral lijak brez odtoka in voda je prebila strop kopalnice in hodnika. Fantje se za dogajanje niso kaj veliko menili in strop je do naše vselitve pridobil novo življenje v obliki plesni. Kopalnica nima ventilacije ali okna. Električnega radiatorja bolje da ne uporabimo, ker je možnost kratkega stika zelo velika. Omara na hodniku je od dolgotrajnega stika z vodo začela gniti in oddaja posebej neprijeten vonj. Upam, da se bo stanje kmalu izboljšalo.

Danes je moj dvanajsti dan v Strugi. Prvih deset dni sem jedla predvsem ulično prehrano, včeraj pa sem se odločila, da bom kuhala. Ugotovila sem, da je kuhati drago. Cene na bazarju so v turistični sezoni visoke, izbira pa ni velika. Razočarana nad začimbami. Raziskala sem ponudbo štirih večjih trgovin v centru, bazar in preverila celo, kaj raste po okoliških vrtovih. Povsod imajo veliko paprike v prahu, našla sem kumino, poper, meto, mešanice začimb za piščanca, svinjino in vegeto, to pa je tudi vse, kar sem mogla najti.

Makedonci po mojih dosedanjih izkušnjah nimajo ravno pestre kuhinje. v restavraciji imaš na voljo šobsko, grško in makedonsko solato, pri katerih je le razmerje med sestavinami malce drugačno. Ponudba mesa je omejena na meso iz žara.

Še ena od stvari, ki se je bom naučila na izmenjavi je, kako skrbeti za finance in preživeti. Ko sem prišla, sem imela občutek, da je vse zelo poceni, zdaj pa sem se malo zamislila, kako sem lahko porabila tako veliko denarja. Odločila sem se, da bom skušala preživeti mesec z 100 euri, kolikor jih dobim za hrano. Načrt za ta mesec se je že izjalovil. Morda naslednji mesec.

100 eurov je 6000 denarjev. Za povprečni dan imam 200 denarjev, za kar lahko kupim 4 litre mleka ali sedem burekov ali tri hamburgerje, ali dve solati v restavraciji, ali 6 kilogramov sadja ali zelenjave … ali pa grem na pet kavic, dvakrat po dva deci vina ali dve pivi. Mogoče pa bi se sešlo, če neham biti družabna in ne hodim več ven?

Makedonija

 

Prejšnja generacija je veliko potovala in žurala. Bomo videli kako se bo izšlo za nas.

 

 

 

 

 

 

DANAŠNJI DAN

Tako nekako zgleda moje aktivno življenje. Nič ne naredim, časa pa mi zmanjkuje.

10.30 (prejšnji večer smo z še tremi drugimi prostovoljkami – dve Finki in ena iz Združenega kraljestva gledale makedonski film Pred dežjem in sem prišla do spanja šele ob 2.30). V stanovanju sem se zbudila sama, kar je bilo zelo prijetno. V četrtek se je k meni, v stanovanje v velikosti otroške hišice priselila Maria, ki je prostovoljka iz Finske. V parih dneh skupnega življenja sem ugotovila, da je življenje z človekom iz druge kulture, v mojem primeru protestantske, težko in živce parajoče. Včeraj zvečer je Marija, verjetno od preveč popitega Ohridskega jezera, začela bruhati v stanovanju neke druge prostovoljke in ostala tam. Skrivnost prebavnih težav kar nekaj udeležencev seminarja je morda razkrita!

Sledilo je jutranje pretegovanje in zajtrk v obliki čokolinota, ki je praktičen za pripravo. Moja kuhinja je popolnoma nefunkcionalna in trenutno živim v kaosu. Tudi jutri se bom verjetno sama zbudila, saj me Marija še ni našla, ura je že pozna in jaz imam edini ključ od stanovanja. Prebrala sem celih 10 strani knjige o zgodovini Einsteinove enačbe.

12.10 Pisarna in polurno zadovoljevanje potrebe po internetu. Za primer abstinenčne krize imam lastne ključe od pisarne. Naučili so me zapletenega postopka, na katere kable se moram priklopiti, kode in nastavitve. Že sem si prisvojila del pisarne in se počutim skoraj kot del stalnega inventarja.

12.40 V pisarno pride Igor in me odpelje na policijsko postajo. Na poti mi pove, da sem v Strugo prišla šele včeraj in sem zadnje dni preživljala v Skopju. Tam me prijavi kot začasno prebivalko. Zdaj rabim še dovoljenje za delo. V Makedoniji ne ločijo navadnega dela in prostovoljnega dela. Za ta podvig bo treba na ambasado v Sofijo, kjer bodo papirje poslali v Skopje in ko bodo papirji prispeli nazaj v Sofijo bom dobila delavno vizo. Cel žur!

13.30 Nazaj v pisarni, kjer naj bi se dobila z Mojco, ki tu prostovolji in z njo spila eno neštetih dnevnih kav. Mojca je tu že mesec dni in se je že naučila netočnosti. Pride v trenutku, ko dobim sms od Valerije, naj bom ob 15.10 – čez deset minut – nasproti nedelujočega kino… vrta, da gremo jadrat po Ohridskem jezeru.

15.40 Jadranje je odpadlo, v zameno pa sem dobila vedenje, kako se počuti utapljajoči. Nisem razumela, kako lahko kdorkoli pije vodo, ko se utaplja. Zdaj vem, da je to avtomatična reakcija. Uporabna bi bila le v primeru, če bi lahko utapljajoči popil toliko vode, da bi se gladina vode znižala toliko, da bi lahko dosegel dno. Vendar pa se je kopati v dveh litrih vode, kolikor jo lahko brez resnejših posledic popiješ nemogoče!

18.00 Zdravo prehranjevanje. Meni obsega hamburger, ki pa je več kot popolno prehranjevalno sredstvo. Tu hamburger vsebuje kruh, domačo pleskavico v večini primerov brez svinjine, ki je albanskemu ljudstvu prepovedana z religijo, solato, paradižnik, kumare, veliko pomfrija z kečapom in majonezo. Do sedaj so vsi prostovoljci tekom svojega bivanja tu pridobili na teži.

18.20 Končno prispela do Majskega cveta, mladinskega doma v katerem so nastanjeni udeleženci seminarja. Malo sem zamudila, a še ujela tri igre. Na dvorišču precej velikega mladinskega doma so skupine, sestavljene iz predstavnikov različnih nacionalnost, pripravile igrane predstave. Najbolj se mi je vtisnila v spomin igra na temo slovanskega odnosa do alkohola. Predstavniki petih nacionalnosti, so se vsak večer dobili pri Bolgaru, se vdajali alkoholu in imeli debate, kateri narod vari najboljši alkohol. Pa se zmenijo, da bodo naslednji večer vsi trezni. A tekom dneva se vsak individualno odloči, da bo goljufal, se napije in si za izgled treznosti na listek napiše, kaj naj bi rekel, ko se bodo dobili.

19.10 kava z Mojco in debata o kulturnih razlikah.

20.00- 0.30 messengeranje, skypanje, pisanje bloga in mailov- zamujam beach party.

KAVA

V torek zvečer sem bila na kavi s človekom, ki sem mu zaupala skrb za jutranje prehranjevanje. Človek je kuhar in poskuša v kiosk s hrano, ki je last njegovega brata in žene tu v Strugi, uvesti kako novost. Včeraj sem za primer dobila sirovo štručko – slan sir v sladkem testu in pizza štručko prav tako v sladkem mlečnem testu. Dobi deset za izvirnost.

Imela sva prijeten klepet, dobila sem kup informacij in svaril.

Struga je multikulturno mesto. Tu živijo makedonski Muslimani, makedonski Pravoslavci, Albanci, Turki, Grki, Romi. Je eno redkih mest v Makedoniji, kjer etnične skupine živijo kolikor toliko v slogi in se med seboj spoštujejo. Za ohranjanje miru med skupinami gre največ zaslug makedonskim Muslimanom (mislim da tej skupini pripada tudi sam).

V dveh sosednjih vaseh ob Strugi, naj bi po njegovih besedah bilo 20 do 30% prebivalstva (najbrž moškega spola), ki vsako leto odhaja v Slovenijo s trebuhom za kruhom.

Vojna in vojna napetost sta se končali šele pred nekaj leti. 30% ljudi še vedno poseduje orožje.

In svarilo: »Niso vsi ljudje tu dobri. Nekaj jih je res prijaznih, nekateri pa so resnično slabi. Pazi se taksistov.«

 

Našla sem nekaj podatkov o neurejenih etničnih razmerah.

Grško stališče: »prava Makedonija« je v Grčiji, Makedonija je zgodovinska grška provinca, Makedonci so Grki…nasprotujejo imenu države Makedonija, zato je uradno ime Makedonije (npr v OZN) FYROM (Former Yugoslav Rebublic of Macedonia).

- Grki ne priznajo teritorija.

Bolgarsko stališče: slovansko prebivalstvo Makedonije so Bolgari, ne priznajo Makedoncev kot samostojne etnične skupnosti, težnje po priključitvi Makedonije…

- Bolgari ne priznajo jezika.

Albansko vprašanje: v Z delu Makedonije so Albanci večinsko prebivalstvo, skupaj med 25 – 30 % prebivalstva Makedonije, zahtevajo avtonomijo in manjšinske pravice, nekateri tudi odcepitev od Makedonije (»Velika Albanija), Makedonija je bila na robu državljanske vojne – toda pravočasno ustavljeni spopadi…

- Albanci hočejo zahodno Makedonijo, jo združiti s Kosovom in ustvariti albansko državo.

- Makedonci (S del – Slovani, Z del – Albanci, J del – Grki, JV del – Turki…) ne vedo, kaj hočejo glede teritorija, jezika in zahodne Makedonije. Hočejo pa potne liste in ukinitev viz, tako da bi lahko migrirali iz države.

 

PS: Tudi veterinar, pri katerem nameravam kupiti morskega prašička, pozna Slovenijo. V Celju je služil vojaški rok.

EVROPSKI PROGRAMI V STRUGI

V Strugi je organizacija OKO, ki se ukvarja z koordinacijo evropskih programov za mobilnost mladih in jo vodijo trije fantje. Njihovo delo – OKO najde organizacijo, ki naj bi bila sposobna absorbirati prostovoljno delo nekoga, ki ne pozna jezika, kulture, načina dela. Organizacijo in projekt spravi na portal, ter čaka na nedolžne žrtve, ki se na projekt prijavijo. Prostovoljci pridejo v Strugo kjer jih OKO spozna z organizacijo, v katerih imajo prostovoljci nalogo samoiniciativno si izmisliti in izvesti projekt. Prejšnja generacija prostovoljcev, ki so delali v Strugi je štela devet članov. V moji generaciji smo štiri prostovoljke, morda prideta še dve.

Poleg projektov, ki potekajo tu v Strugi, ima OKO tudi vlogo pošiljajoče organizacije, ki je v zadnjem letu šestim mladim iz Struge omogočila, da spoznajo drugo programsko državo.

Število prihajajočih in odhajajočih prostovoljcev je presenetljivo veliko glede na to, da Makedonija ni država EU, ima Struga z okolico približno 18.000 prebivalcev in za vse skupaj skrbijo trije ljudje, ki imajo poleg seminarjev in EVS prostovoljcev tudi obveznosti, kot so šola in lokalna sekcija politične stranke, ki se je na volitvah 4. 7. iz opozicijske prelevila v koalicijsko.

OKO – trije fantje in dve EVS prostovoljki, ki delata pri koordinacijski organizaciji, so poleg programov naslednje generacije EVS prostovoljk organizirali tudi dva desetdnevna seminarja, uvajalne seminarje… Kdor je že kdaj organiziral kako srečanje ali seminar ve, da je to zelo naporno delo. Ker so si naložili toliko dela, se z mano bolj malo ukvarjajo.

Trenutno tu poteka seminar na temo teatra. Udeleženci prihajajo iz Makedonije, Španije, Slovenije, Bolgarije, Albanije. Seminarji, ki jih pripravljajo tu, naj bi bili res dobri, a pri tem gre kar precej stvari narobe. Španci ne znajo angleško, Makedonci se držijo zase, Bolgari nimajo programa… V sredo smo si ogledali Ohrid in Sv. Naum. V četrtek je pol skupine imelo probleme s prebavo in enega od udeležencev so peljali na infuzijo. Bili smo tudi na ortopediji, ker si je neki nori Makedonec razbil koleno, drugi pa nekaj preveč telovadil in pridobil nesposobnost obračanja glave. Dogaja se!

O LJUDEH

V Strugo sem prišla šele v soboto ob nečloveško jutranji uri, a se že počutim dobrodošla in nekako integrirana v družbo.

V ponedeljek sem po lastni neumnosti v pisarni pustila telefon in ostale pomembne reči, med katerimi so bili tudi ključi od stanovanja. Brez izbire sem potrpežljivo čakala pred vrati pisarne in upala, da bo mimo prineslo koga s ključi. Po desetih minutah čakanja skozi sosednja vrata stopi soseda (pisarna je v kletnih prostorih stanovanjske hiše), me pogleda in vpraša, ali koga čakam in kdo sem. Pa sem bila pečena. Sledil je polurni monolog o njenem sinu, ki je imel operacijo v Rožni dolini.

V torek, ko sem plezala do stanovanja, ki je v tretjem nadstropju, me je ujel eden od štirih bratov, ki si lastijo večstanovanjsko hišo, v kateri prebivam. In glej ga zlomka. Tudi on osebno pozna Slovenijo. V Ljubljani je služil vojaški rok. Pozna celo Kamniti most v Škofji Loki.

Imam navado, da se držim enih in istih ljudi. Za zajtrk vsako jutro kupim štručko ali krof ali kako stvar, za katero ne najdem primernega slovenskega izraza, pri istem uličnem prodajalcu oz. njegovi ženi. Že drugi dan sta se mi vsakič, ko sem šla mimo, nasmehnila in me pozdravila. Danes sem opazila, da imata oba majico Elan, Slovenija. Nakar mi pove, da je 16 let delal v Mariboru in naj se oglasim na kavi. Morda se mi ne bo več treba mučiti s srbohrvaščino.

Ni pa vse tako prijetno. Od doma sem prinesla navado, da so poleti balkonska vrata odprta. Na balkonček sem si tudi prinesla stol, tako da lahko občudujem kokoši, ki se sprehajajo med smetmi in drvi na dvorišču. Ta teden smo vsak dan imeli kak močan naliv z vetrom. Veter nosi dež v stanovanje. Že dvakrat sem ob odhodu iz stanovanja pozabila stol prinesti nazaj v stanovanje in zapreti vrata. Obakrat sem, ko sem se vrnila, naletela na stol na svojem mestu ob mizi in zaprta vrata. Ne vem, kako naj se počutim. Naj bom hvaležna, da nekdo pazi na stanovanje? Naj bom jezna, ker nekdo vdira v mojo zasebnost?

Kraje se ne bojim. V stanovanju sem ob teh vdorih imela razstavljeno vse, kar imam in nič ni izginilo. Enkrat mi je z balkona odneslo brisačo. Čakala me je, kamor jo je odnesel veter in dal tisti, ki jo je našel. Na ograji na dvorišču.

ZAPUSTILA DOMAČO GRUDO

 

Malo pred polnočjo v petek 8. 7. sem začasno zapustila domovino in se odpravila nepozabnim dogodivščinam naproti. Postala sem EVS prostovoljka in država, kjer bom prostovoljila, je ena bivših jugoslovanskih republik – Makedonija.

 

Kako sem prišla na noro idejo iti v neznano deželo med neznane ljudi, je verjetno dokaj klasična. Končala sem študij, grozi mi izguba statusa, kaj bi počela v življenju mi je zaenkrat še neznanka ali vsaj vsakotedenska spremenljivka.

 

Zakaj Makedonija?

- Ker je bilo obdobje izpitov naporno in v takih trenutkih vsaj jaz sanjarim o brezdelju med prijetnimi ljudmi, ki od tebe ne zahtevajo pretirane aktivnosti.

- Ker sem našla ponudbo za Strugo ob Ohridskem jezeru, ki slovi po svoji lepoti in imela mesto skoraj takoj zagotovljeno.

 

 

- Ker naj bi delala na ekološkem projektu in me področje zanima

Prvi vtisi

Makedonci so prijazni in niso zadrti kapitalisti. So zelo ponosen narod in ljudje niso pripravljeni delati česarkoli. Posledično je tu v Strugi 38% brezposelnost.

Makedonščina je nekaj kompliciranega, srbohrvaščina je nekje na podobni ravni kot v Sloveniji. Imam nekaj problemov z verbalno komunikacijo, ki jih rešujem včasih tudi z kriljenjem z rokami in spuščanjem čudnih zvokov.

So precej patriarhalna družba. V zadnjih letih je albanska manjšina postala albanska večina. Muslimani so se bolj množili kot pravoslavci.

Imajo dobro hrano. Iz stanovanja v katerem trenutno bivam, me nameravajo v bližnji prihodnosti izseliti. To stanovanje nima štedilnika in ne kuham sama, ampak koristim poceni obroke v kateri od mnogih restavracij. Prvi stik sta mi olajšali Mojca in Barbara, ki sta tudi prostovoljki v Strugi. Tu že nekaj časa in poznata razmere, žur place, ljudi in sta nasploh zelo prijetni punci.